Leto 2022 je bilo rezervirano za filme, ki so v velikem slogu in z dobršno mero politične nekorektnosti napovedali vojno eliti s sloganom pojejmo bogate; maja se je na filmskem festivalu v Cannesu premožnim rogal Ruben Östlundb s satirično komedijo Triangle of Sadness, proti koncu leta pa je Mark Mylod postregel s črnohumorno grozljivko The Menu. Med obema filmoma je moč potegniti veliko vzporednic, saj je njun okvirni načrt postaviti premožne, razvajene in privilegirane v karseda neprijetne, groteskne in okrutne situacije, preko katerih se razgali njihova skorumpirana in nemoralna narava. V The Menu to grenko spoznanje čaka skupino elitnežev, ki se odpravijo na zasebni otok priznanega kuharskega mojstra Juliana Slowika (Ralph Fiennes), ki pripravo jedi vedno predstavi kot avantgardni performans. In kar se sprva začne kot umetniški maraton gurmanske hrane, se kmalu spremeni v nekaj bistveno bolj nasilnega in zloveščega, še posebej, ker Slowika tokrat pri serviranju svojim gostom vodijo prav posebni motivi. Edina gostja, ki mu prekriža načrte, je odrezava Margot (Anya Taylor-Joy), ki se požvižga na njegove umetniške ambicije in nerazumljive koncepte, saj hrepeni zgolj po dobrem hamburgerju. The Menu je najbolj preprosto interpretirati kot posmeh elitam, ki se tudi preko arogantnega uživanja hrane skušajo dvigniti nad množice in delovati pomembno, vendar pa je to sporočilo zgolj en del adutov, ki jih film ponuja. Glavna odlika je predvsem njegova nepredvidljivost in neprestani suspenz, kjer gledalcu nikoli ne bo docela jasno, v katero smer bo krenilo dogajanje; gre za film, ki rad daje vtis, da hodi po znanih poteh, vendar se v zadnjem trenutku odloči kreniti nekam popolnoma drugam in presenetiti in / ali šokirati. Ta vijugasta pot pa ne bi bila tako vsebinsko močna in duhovita brez odličnih igralskih predstav, še posebej dvojca Fiennes in Taylor-Joyjeve, ki sta (znova) fenomenalna in izvrstno funkcionirata kot snobovski psihopat na eni ter jezikava fatalka na drugi strani. The Menu je črna komedija v pravem pomenu besede, predvsem pa – v skladu s svojim naslovo – postreže z okusno izkušnjo.

Pisec Stephen King ob snovanju kratke zgodbe Children of the Corn verjetno ni pomislil, da bo ta nekoč na velikem platnu zaplodila celo serijo filmov, četudi je izvirnik iz leta 1984 (z Lindo Hamilton v glavni vlogi) izpadel kot rahlo generična in formulaična, vendar še vedno zabavno krvava žanrska zabava, ki ni potrebovala nobenega nadaljevanja. Toda Hollywood v svoji želji po kovanju dobička ne pozna meja in zato je zgodba o otroškem kultu, ki ga vodi nadnaravna entiteta, ki se skriva v notranjosti koruznega polja, dobila kar deset nadaljevanj, letos (ali pa leta 2020, saj so izid filma prestavljali tri leta, kar pomeni vse prej kot dobro novico) pa smo deležni še enajstega, lenobno imenovanega kar Children of the Corn. Ali gre za predelavo istoimenskega filma iz leta 1984, prezgodbo ali nekaj čisto tretjega, na tej točki sploh ni pomembno, saj bo tudi pričujoči izdelek do konca leta (če ne že dosti prej) utonil v pozabo in obtičal v bunkerju gledalčeve podzavesti. Film režiserja Kurta Wimmerja, ki je pred tem ustvaril spodobno ZF distopijo Equilibrium, je namreč še ena generična, bleda, dolgočasna, nedomiselna in lena grozljivka, ki skuša že znani zgodbi dodati nekaj navidez dobrodošlih sprememb; zlikovka je tokrat deklica Eden, ki jo zavzeto odigra Kate Moyer (hkrati je ona tudi edina dobra stvar tega filma), Wimmer pa prav tako želi dostaviti nekakšen družbeni komentar o okoljskih spremembah in mačehovskem odnosu človeka do narave. Toda ideje so lahko na papirju dobre, medtem ko v izvedbi pogorijo in Children of the Corn je dober primer takšnega filma; kot grozljivka ne premore nobenega suspenza in vzdušne atmosfera, večina likov je pozabljivih in enodimenzionalnih, z izjemo Moyerjeve so vsi igralci vidno zdolgočaseni in nagnjeni k melodramatični prezenci, posebni učinki pa so izredno ceneni in posledično neprepričljivi. Children of the Corn je tako še eden v vrsti nepotrebnih predelav / predzgodb / karkoli-že nostalgičnih grozljivk, ki nima prav nobenega razloga za obstoj.