Lamb, celovečerni prvenec islandskega filmarja Valdimarja Johannssona, se začne s širokom planom hladnega hribovja, ki ga vidimo skozi oči nevidnega protagonista, katerega prisotnost močno vznemirja čredo ovac na bližnji kmetiji. Tam se kmalu zatem zgodi čudež; Maria in njen mož Ingvar, ki si lastita kmetijo, na svoje veliko začudenje ugotovita, da je ena od ovac skotila hibrida med jagnjem in človekom, zato nenavadno bitje posvojita in vzgojita kot lastnega otroka. V nadaljevanje se glavnina filma odvija kot družinska drama na temo moči starševske ljubezni, sprejemanja drugačnosti ter predvsem pasti, ki jih prinaša zaščitniško materinstvo, najbolj presenetljivo pa je to, kako se gledalec zelo hitro privadi na bizarno situacijo in sčasoma celo pozabi nanjo, za kar se je potrebno zahvaliti odličnim igralcem, še posebej Noomi Rapace v vlogi Marie ter Johannsonovem izvrstnem občutku za grajenje likov in njihovih hkrati preprostih kot tudi zapletenih odnosov. Na nek način bi lahko Lamb označili za pravljico za odrasle, saj je motiv vzgoje neobičajnih / drugačnih otrok v pravljicah zelo pogost, film pa samozavestno in drzno sprejme lastno čudaškost in jo spremeni v novo normalnost tako za like kot tudi gledalce. Ob tem pa ne velja zanemariti tehnične plati filma, ki je za bolj nizkoproračunsko zadevo impresivna; široki plani hladnega in pustega inslandskega hribovja, izvrstna ambientalna glasba ter za takšen tip zgodbe potreben potrpežljiv tempo še dodatno pripomorejo k temu, da se gledalec temu nenavadnemu filmu prepusti in v njem do določene mere celo uživa. Edino, kar bi morebiti koga zmotilo, je končni razplet filma, ki lahko ob prvem ogledu (oz. če gledalec ni pozoren na malenkosti) daje občutek, da je Johannssonu zmanjkalo izvirnih idej in se je zato zatekel k rahli predvidljivosti in nedorečenosti. To pa je tudi edina (sicer manjša) napaka tega estetsko dovršene, nenavadno ganljive in atmosferično bogate pravljice za odrasle.

Ocena

Četudi se zaplet pričujočega filma zdi bizaren, pravzaprav temelji na resnični psihični bolezni, imenovani species dysphoria. Gre za bolezensko stanje posameznika, ki je prepričan, da je žival, nenavadno pa je to, da je bolezen močno razširjena med najstniki oz. mladimi v zgodnjih 20. letih. Takšen je tudi glavni junak filma Wolf režiserke in scenaristke Nathalie Biancheri; Jacoba, ki je prepričan, da je volk, po napadu na svojega mlajšega brata starši predajo osebju psihiatrične bolnišnice, kjer se zdravijo njemu podobni posamezniki, tekom časa pa se zaljubi v skrivnostno pacientko, ki zase trdi, da je divja mačka, hkrati pa je podvržen pogosto brutalnim metodam upravnika bolnišnice, ki skuša pozdraviti svoje paciente za vsako ceno. Film Wolf je treba pohvaliti, da se skuša lotiti tako občutljive in v širši javnosti pogosto zamolčane problematike na resen in odgovoren način, glavni igralec George MacKay pa postreže s samozavestno predstavo, ki hkrati zahteva veliko poguma in profesionalnosti. Škoda le, da bi si za svoj tvegan podvig zaslužil boljši film; Wolf je sicer tehnično povsem spodoben film, vendar pa mu na vsebinski ravni hitro zmanjka sape, saj režiserka daje občutek, da bodisi ne zna ali ne upa razpolagati z razpoložljivim potencialom. Če posnameš film o občutljivi ali celo zamolčani problematiki, je verjetno v prvi vrsti pomembno to, da gledalca vsaj malce informiraš o tem, kar mu prikazuješ, toda Biancherijeva tega nikoli ne stori; na vsake toliko časa je namignjeno, da je obravnavana bolezen posledica globoke posameznikove travme, vendar o glavnem liku ne izvemo praktično ničesar, še manj pomembni pa so stranski liki, ki so večkrat na ravni neizrazitih statistov. A tisto, kar najbolj zmoti je to, da ni povsem jasno, kaj bi režiserka s filmom rada dosegla; na več mestih se zdi, da obravnavano bolezen dojema kot posameznikovo osebno odločitev in da bi mu pri tem morali zagotoviti popolno svobodo, kar je v tem primeru precej nespametno razmišljanje. Ravno zato ni presenetljivo, da film nima nobenega zadovoljivega epiloga; preprosto se konča in ko gledalec pričakuje, da bo sledil nekakšno sklepno poglavje, se prične odjavna špica. Končna posledica tega je, da Wolf navkljub drznim ambicijam ter odlični igri MacKayja pove zelo malo oz. če smo popolnoma iskreni; nič.

Ocena