Filmske recenzije | RAZGLEDANO

V zadnjih letih, še posebej pa s porastom priljubljenosti interneta, se je znotraj našega realnega ustvaril virtualni svet, ki je z možnostjo filtriranja resničnosti, senzacionalističnega napihovanja vsakdanjih stvari ter obupanega iskanja pozornosti postal mnogo večja nevarnost kot si ljudje znamo predstavljati. In ta nevarnost je še posebej usodna za mlade ljudi, ki preživijo večino časa na spletu in lovijo trenutke malih bizarnosti, ki se sčasoma prelevijo v nekaj bistveno bolj tragičnega. Eksperimentalna grozljivka We Are All Going to the World’s Fair, sicer režijski prvenec transrežiserke Jane Schoenbrun, ponudi vpogled v to umetno ustvarjeno realnost skozi oči osamljene najstnice Casey (obetavna novinka Anna Cobb), ki sprejme izziv s sodelovanjem v priljubljeni in skrivnostni spletni igri (t.i. online role-playing igra, po kateri pričujoči film nosi naslov) in naveže stik s spletnim prijateljem, starejšim možakarjem po imenu JLB, ki pozna tragične razsežnosti omenjene igre. Film je strukturno ustvarjen kot kolaž krajših videoposnetkov spletne kamere na Caseyjinem računalniku, ki v maniri žanra filmov o najdenih posnetkih (četudi pričujoči film ne spada v to kategorijo) ostaja zvest grobemu realizmu, vendar pa bi izdelku delali močno krivico, če bi ga označili za (zgolj) grozljivko; režiserka Schoenbrunova navkljub nekaterim elementom nadnaravnega v podajanju groze izhaja iz človeka samega oz. glavne junakinje, ki naglo izgublja identiteto in razsodnost, njen svet (tako na internetu kot zunaj njega) pa se spreminja v majhen planet osamljenosti, odtujenosti in čustvene praznine. Preprosteje povedano; film ne potrebuje duhov, pošasti in demonov, da prestraši gledalca, ampak zgolj kruto resničnost, ki je zreducirana na monologe (v filmu skorajda ni dialogov) ter prostore, kjer se večinoma nahaja zgolj ena oseba. Ker je film izrazito eksperimentalne narave, bo tistim, ki pričakujejo standardno žanrsko zabavo, dolgočasen in razvlečen, toda We Are All Going to the World’s Fair ni zgolj film, ampak srhljivo opozorilo o obstoju realnosti, v katero so posrkani mladi. To je tih film, ki pa ga je nemogoče preslišati.

Avstrijski šoker Goodnight Mommy režiserjev Veronike Franz in Severina Fiale se odvija v za žanr filmskih grozljivk precej neobičajnem okolju; na vrhuncu poletne sezone v razkošni vili sredi idiličnega podeželja. Toda pod vsem bliščem, živimi barvami in razposajenostjo narave se skriva nekaj temačnega; bratca dvojčka Elias in Lukas sumita, da njuna mama, ki je pred kratkim prestala lepotno operacijo, ni v resnici to, za kar se predstavlja. Posledično se odnosi med trojico začnejo hitro krhati, negotovost, paranoja in bujna otroška domišljija pa kmalu privedejo tudi do nasilnih dejanj. Goodnight Mommy je film kontrastov; Franzova in Fiala odlično prepletata navidez nezdružljive elemente v zastrašujočo izkušnjo, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil. Tu ni prostora za cenene trike čezlužniških šokerjev; ceneni skoki v kamero (jumpscare), za lase privlečeni zapleti ter liki, za katere si želiš, da bi jih čimprej nekaj pokončalo v pričujočem filmu nimajo kaj za početi, saj gre v osnovi za sila brutalno in pretresljivo družinsko srhljivko, ki tematizira tako disfunkcionalnost v modernih odnosih ter težo prebolevanja izgube bližnjega. Fokus filma je kakopak na osrednjih treh igralcih, ki svoje delo opravijo z odliko, namesto pričakovane gnustnosti in nadnaravnih klišejev pa Goodnight Mommy prestraši predvsem z dejstvom, da je zgodba filma tako zlovešče realistična, da bo v gledalcu nemudoma zbudila nelagodje. Nekatere gledalce bo končni razplet resda nekoliko spomnil na južnokorejsko klasiko The Tale of Two Sisters, vendar je preobrat uporabljen povsem v skladu s kontekstom zgodbe. Goodnight Mommy je film, ki znova dokaže, da Evropa še vedno zna bolj prepričljivo strašiti gledalce kot njeni bledi imitatorji čez lužo.

Ocena