The Shining, grozljiva mojstrovina Stanleyja Kubricka, posneta po romanu Stephena Kinga, tudi po skoraj 40. letih še vedno velja za filmsko klasiko, ki gledalca fascinira s svojo misterioznostjo ter hkrati strese do kosti. Velja pa tudi dejstvo, da King nad filmom ni bil navdušen in je Kubricka označila za filmarja, ki preveč misli in premalo čuti, vseeno pa to ni pretirano vplivalo na vpliv, ki ga je film obdržal vsa ta leta. Leta 2013 pa je King napisal roman Doctor Sleep, nadaljevanje zgodbe o družini Torrance, ki je bila priča prebujanju zla v zasneženem hotelu Overlook, le da je tokrat v ospredju odrasli Danny, ki se spremeni v zrcalno sliko svojega pokojnega očeta; njegov dar izžarevanja (neke vrste telepatija) je zadušen pod težo alkohola, spomini na dogodke iz hotela Overlook so še vedno živi, vse pa še dodatno zaplete prihod skrivnostnega kulta pod vodstvom diabolične Rose, ki je na lovu za najstnico Abro, s katero si Danny deli zmožnost izžarevanja. Glavna odlika filma Doctor Sleep je ta, da je zamišljen kot nadaljevanje Kubrickovega filma, hkrati pa režiser Mike Flanagan predstavi popolnoma novo zgodbe in like, osrednji motiv pa je še vedno dar izžarevanja in kako ta posamezniku predstavlja tako blagoslov kot breme. Flanegan kompetentno in predvsem spoštljivo razvija tradicijo tako romana kot filma, dogajanje pa popestri s subtilnimi prizori strašenja, visoko mero suspenza ter kakopak odličnimi igralskimi predstavami, kjer izstopajo predvsem Ewan McGregor kot Danny, Kyliegh Curran kot srborita Abra, posebno pohvalo pa si zasluži karizmatična Rebecca Ferguson, katere Rose predstavlja eno najboljših filmskih zlikovk vseh časov. Če bi kjerkoli iskali napake, bi jih najverjetneje v trenutkih, ko skuša film replicirati nekatere najbolj ikonične prizore iz predhodnika, kar je že vnaprej izgubljena bitka. A nobeno od teh “naslanjanj” na Kubrickovo klasiko ni sramotno ali ceneno, zato je Doctor Sleep še vedno več kot dostojno nadaljevanje filmske mojstrovine, ki pa bo seveda za vedno ostala nepresežena.

Ocena

Na vsake toliko časa se pojavi prav posebne vrste film, ki gledalcu ne spremeni življenja in pripadajočega žanra ne obrne na glavo, vendar je navkljub temu izdelek, vreden večkratnega ogleda in zaznamovan z oznako “prijetno presenečenje”. In točno to je mladinska strašljivka Scary Stories to Tell in the Dark, posneta po istoimenski seriji otroških knjig pisatelja Alvina Schwartza. V filmu spremljamo zgodbo prijateljev, ki na Noč čarovnic zatava v zakleto vilo družine, katere hčerka Sarah je svoje najglobje in najhujše skrivnosti zapisovala v obliki strašljivih zgodb. Ko se fantje in dekle polastijo knjige z njenimi zgodbami, te oživijo in začnejo sejati grozo in strah po bližnjem mestu. Pričujoči film se lahko pohvali s pristnim duhom nostalgičnih filmov o odraščanju iz 80. let (predstavljajte si Stranger Things v celovečerni obliki) in za žanr grozljivke doseže nekaj pogosto spregledanega; razvije izredno všečne človeške like in med njimi ustvari zadovoljivo kemijo, tako da gledalcu za njihove usode ni popolnoma vseeno. Film pa ni nič slabši, ko zakoraka v vode nadnaravne grozljivke, saj postreže s presenetljivo velikim številom strašljivih prizorov, temačno atmosfero starošolskih grozljivk ter dobrim občutkom za suspenz. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega in se žal ne uspe doceloma izogniti klišejem, vendar pa so te napake minorne v primerjavi s celotnim izdelkom, ki bo zadovoljil oboževalce žanra. Scary Stories to Tell in the Dark ni noben žanrski presežek, a svoje poslanstvo dostavljanja ravno pravšnje mere groze in zabave opravi zelo zadovoljivo.