Welcome to Mercy (2018)

Rating: 7 out of 10.

Welcome to Mercy je eden od tistih filmov, ki kar pride od nikoder in po ogledu pusti gledalca v objemu vprašanj, zakaj si izdelek ne zasluži večje pozornosti. Grozljivka, ki spretno vnaša elemente psihološkega trilerja in religiozne drame, v ospredje postavi mlado mamo samohranilko, ki na svojem telesu opazi “božje rane” oz. stigmate, zato poišče pomoč pri lokalnem duhovniku in nuni, njeno raziskovanje pa jo kmalu pahne v brezno travm iz preteklosti ter starodavnega prekletstva, ki visi nad njo. Welcome to Mercy se (vsaj večinoma) ne poslužuje žanrskih klišejev (bučna orkestralna glasba in nenadni skoki v kamero), ampak več časa nameni razvoju zgodbe, likov in mračne atmosfere, ki ne potrebuje veliko, da v gledalcu zbudi občutke nelagodja in strahu. Nobenih posebnih učinkov, CGI vrtiljakov in skakanja pred zelenim ekranom… film v ospredje postavi tisto, kar je mnogo dandanašnjih grozljivk pozabilo; pristno vzdušje, kompleksno zgodbo in like, s katerimi se lahko poistovetimo ali pa nam je zanja vsaj malo mar. Tudi tematika o tem, kako vera vpliva na človekovo psiho in kakšne posledice pusti na njegovih bližnjih, je vedno dovolj fascinantna, če jo v roke dobi prava ekipa ljudi z namenom, da posname grozljivko s pristno identiteto. Welcome to Mercy morebiti ne odkriva revolucije znotraj žanra grozljivk in tudi končni razplet ni ravno šokanten, toda navkljub nečemu že videni zgodbi je pričujoči film poslastica za ljubitelje dobrih strašljivk.

Identity (2003)

Rating: 8 out of 10.

Deset tujcev se nekega večera pred močnim deževjem zateče v odmaknjen motel, kjer jih kmalu po njihovem prihodu nekdo začne sistematično moriti. Trupla se kopičijo, morilec pa je lahko kdorkoli izmed njih ali celo neka tretja oseba. Skrivnostna psihološka srhljivka Identity režiserja Jamesa Mangolda se okvirno zgleduje po znameniti kriminalki Agathe Christie z naslovom And Then There Were None, kjer je skupina tujcev postavljena na eno lokacijo, na kateri začnejo eden za drugim umirati, vendar pa se od nje hkrati distancira z vpletanjem elementov nadnaravnega trilerja in klasičnega slasherja. Operiranje z desetimi liki zna biti naporno in zmedeno, toda Mangold uspe vsakomur dati ravno dovolj globine, da ne pade v območje pozabljivosti, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odlični igralski zasedbi, kjer največ pozornosti zbudita veterana John Cusack in Ray Liotta. Film hkrati zasije z izvrstno krepitvijo suspenza ter prepričjivo temačno atmosfero zanemarjenega motela, kjer zaradi prekinjenih telefonskih linij ter močnega dežja še bolj izpostavi tesnobno situacijo, v kateri se znajdejo glavni junaki. Seveda pa so vse sile filma usmerjene v njegov končni preobrat, ki bo najverjetneje razdelil občinstvo na tiste, ki se jim bo zdel genial, spet drugim pa privlečen za lase. Vse je na koncu odvisno od gledalčevih pričakovanj in pripravljenosti, da v žanr morilske detektivke vdrejo elementi psihološkega trilerja in krvave grozljivke. Ne glede na to, kaj si gledalec misli o koncu, pa je Identity premeten, kratkočasen, napet in vzdušen triler, ki vam ga ne bo žal videti vsaj enkrat.