Pet Sematary je verjetno eden od najbolj popularnih romanov Stephena Kinga, ki je sicer že bil deležen filmske adaptacije v 80. letih, tokrat pa sta režiserja Kevin Kölsch in Dennis Widmeyer postregla z moderno različico zgodbe o zakletem živalskem pokopališču. Zgodba je v osnovi ista; štiričlanska družina se preseli v podeželsko hiško blizu velikanskega gozda, kjer hčerka Ellie odkrije skrivnostno pokopališče za živali z nesluteno močjo, ki omogoča, da se mrtvi hišni ljubljenčki vrnejo iz onostranstva, četudi vidno spremenjeni in bistveno nevarnejši. Kar v pričujočem remaku najbolj preseneti, je to, da je ta v osnovi precej konvencionalna grozljivka, ki se drži žanrskih pravil, vendar pa hkrati poseduje prepričljivo dominantno držo, zaradi katere pri gledalcu obdrži pozornost vse do nastopa odjavne špice. Povrhu tega se film lahko pohvali z izvrstno srhljivo atmosfero in vizualno estetiko, ki jo sicer pogosto srečujemo v starošolskih grozljivkah, nadstandardno dobrimi igralskimi predstavami predvsem Jasona Clarka in veterana Johna Lithgowa, presenetljivo velikim številom strašljivih momentov ter kot struna napeto zgodbo, ki se tematsko dotika človekovega večnega strahu pred smrtjo oz. soočenjem z občutki minljivosti. Film je prav tako premeten in za neracionalna dejanja glavnih junakov večinoma ponudi dokaj smiselne razlage, pa četudi segajo v območje nadnaravnega. Pet Sematary ni samo ena boljših filmskih adaptacij Kingove romana, ampak tudi izredno prepričljiva nadnaravna strašljivka, ki oboževalce žanra ne bi smela razočarati.
