Parker je zasebni detektiv, ki se prebija čez težko eksistencialno krizo; zaradi smrti svojega sinčka se mu sesuva zakon, hkrati pa se utaplja v finančnih težavah, zaradi katerih mora sprejeti delo zasebnega preiskovalca, katerega je že opravljal v preteklosti. Njegova nova naloga je “preprosto” opazovanje mladega dekleta, vendar se glavni junak tekom preiskave začne zapletati v serijo bizarnih dogodkov, ki presegajo meje verjetnega, hkrati pa razgaljajo njegovo notranjo stisko. Observance se sprva odvija kot minimalistična predelava Hitchcockove klasike Rear Window, vendar film kmalu spremeni smer in gledalca odpelje skozi labirint groze in skrivnosti, hkrati pa venomer ostaja enigmatičen in le redko ponudi (zadovoljive) odgovore na številna vprašanja, ki jih zastavi. Observance je počasen atmosferični triler z elementi nadnaravnenga, ki se močno osredotoča na posredovanje skritih oz. kodiranih sporočil, subtilnih namigov in predvsem izvirnega simbolizma, hkrati pa odlično zbudi občutke tesnobe in paranoje, še posebej zaradi skrbno izbranih lokacij (večina filma se odvije v notranjosti Parkerjevega zapuščenega in zdemoliranega stanovanja) in stopnjevanju groze s pomočjo zvoka. Če k temu prištejemo še odlične igralske predstave in potrpežljiv tempo, dobimo nekaj prav posebnega, četudi zna Observance delovati nadležno zaradi (pre)močnega zanašanja na art-house estetike in pretencioznega zavijanja zgodbe v debelo meglo skrivnostnosti. Film za izbrane okuse.

Ocena

Denis Villeneuve je filmsko ime, ki zagotavlja kvaliteto; gre za unikatnega, provokativnega in svojevrstnega avtorja, ki si upa eksperimentirati s številnimi žanri in vedno znova presenetiti s presežki. Mednje spada tudi psihološka srhljivka The Enemy, ki je verjetno njegov najbolj misteriozen, umetniško drzen in zagoneten film v karieri. Kafkovsko zasnovana zgodba v ospredje postavlja profesorja zgodovine Adama (Jake Gyllenhaal v eni svojih najzahtevnejših vlog v karieri), ki študente uči o nevarnostih represije totalitarnih režimov ter strašljivih predpostavkah, da je zgodovina obsojena na ponavljanje, zasebno pa je ujet v precej dolgočasen ritem vsakdanjika ter pretežno platonsko romanco z mlado ljubico. A vse se mu obrne na glavo, ko se sooči s svojim dvojnikom, sicer igralcem v tretjerazrednih filmih. The Enemy je film, ki že od uvodne minute naprej gledalca seznani s svetom, v katerega vstopa; ta je temačen, hladen in omejen na velikansko urbano džunglo, ki po spranih barvah ter širokimi kadri, v katerih se nahaja malo ljudi, spominja na neskončno puščavo, znotraj katere je nedolžni posameznik (v skladu s tematiko Adamovih predavanj) obsojen na ponavljanje napak in zapletanje v pajkovo mrežo prepovednih strasti, čustvene odtujenosti ter šibkosti. Pajki hkrati predstavljajo posebno simbolno moč, ki ohranja zgodbo venomer ravno prav zmedeno, da ta pri gledalcu zbudi zanimanje, nekonvencionalna pripovedna nit pa močno spominja na enigmatično estetiko filmov Davida Lyncha. Film kakopak ni za vsakogar, toda njegova odlika je ta, da koncept t.i. dopplegangerjev oz. dvojnikov ponese na novo raven in tega zreducira na zelo osebno pripoved o človeku, ki venomer beži pred odgovornostjo in se ni pripravljen ustaliti. Moreče, zmedeno, vendar izredno fascinantno filmsko čtivo. 

Ocena