Filmi, kot je Skinmarink, so v današnji dobi vse bolj površinske filmske hiperprodukcije, ki se podreja gledalčevemu vse nižjem pragu pozornosti in potrpljenja, zelo redki in pogosto stigmatizirani kot artistični dolgčas. Okusi gledalcev so si seveda različni in tudi umetnost je vedno mišljena kot nekaj subjektivnega, kljub temu pa je treba občudovati determinacijo ter drznost kanadskega filmarja Kyla Edwarda Balla in njegovega celovečernega prvenca, ki bi ga najlažje opisali kot eksperimentalno srhljivko in enako čudovit kot tudi zastrašujoč poklon kratkim filmom iz zgodnjega obdobja mojstra Davida Lyncha. Zgodba je postavljena v leto 1995, ko neke noči bratec in sestrica ugotovita, da je njun oče izginil neznano kam, hiša, v kateri živijo, pa se začne spreminjati; najprej izginejo vsa okna in vrata, temu sledijo še drugi deli pohištva, med čakanjem na očetovo vrnitev pa otroka komunicirata z nadnaravno silo, skrito v temi. Skinamarink je film, ki namerno in samozavestno krši vsa pravila klasične filmske naracije, saj ga bolj kot zgodba in aktivno dogajanje zanima grajenje zadušljive atmosfere ter zbujanje občutkov neprijetnosti in strahu pri gledalcu. Pri obojem je več kot uspešen in upali bi si reči, da je Ballov prvenec eden najstrašnejših filmov letošnjega leta, saj ponudi vpogled v brezizhodno nočno moro, podprto s pogosto tesnobnimi in neprijetno statičnimi kadri, zloveščimi igrami svetlobe in teme, redkimi dialogi, naravnost zastrašujočimi zvočnimi učinki ter klavstrofobično vizualno podobo, ki posvaja etetiko retro srhljivk iz 70. let. Film se hkrati lahko pohvali z odlično uporabo praktičnih učinkov ter premeteno odločitvijo, da iz hiše, v kateri se celotno dogajanje odvija, ustvari lik, podoben zlobnežu, ki organsko diha z glavnima junakoma in s svojimi vse bolj abstraktnimi podobami in nasilno prezenco prestraši bolj kot marsikateri demon, zombi, vampir ali kakršnakoli druga pošast. Resda bo film mnogim gledalcem preveč abstrakten, zgodba pa bi prav tako prišla bolj do izraza, če bi Ball na določenih mestih rahlo zgostil in se s tem izognil razvlečnosti. Iz vsega povedane je kakopak moč razumeti, da Skinamarink ni film za vsakogar in da bo marsikdo v njem videl zgolj razvlečno pretenciozno črevo. Odločitev pa je kakopak v rokah gledalca.

Ocena

Cornwall je predel v južnozahodnem delu Anglije, ki ga že od nekdaj zaznamujejo številne miti in legende, celotno območje pa je v filmih in literaturi (še posebej v delih Edgarja Allana Poeja in Arthurja Conana Doyla) zaznamovano z temačno mistiko in sanjaško atmosfero, ki briše ločničo med resničnim in imaginarnim. Nekdo, ki razume in ceni vzdušje, ki ga ta del Anglije ponuja, bo nedvomno užival v eksperimentalni folk grozljivki Enys Men, ki negira skoraj vse konvencionalne metode filmskega pripovedništva ter razvija zgodbo preko močnega simbolizma in zlovešče glasbe. Drugi film režiserja in scenarista Marka Jenkina, ki je že leta 2019 presenetil z avantgardno dramo Bait o napetostih med prebivalci ribiškega naselja, služi kot poklon retro grozljivkam iz 70. let, saj je film posnet na 16mm trak, Jenkin pa filma ni zgolj režiral in spisal, ampak tudi zanj zložil temačno ambientalno glasbo. Film ima precej skromno zgodbo; leta 1973 se samostojna raziskovalka odpravi na nenaseljen otok ob obali Cornwalla, da bi spremljala in preučila rast redkih rož, zaradi katerih (ali pa tudi ne) začne doživljati bizarne vizije, njen sprva rutinski vsakdanjik pa se začne postopoma spreminjati v moro, ki za seboj povleče cel kup potlačenih frustracij in osebnih zamer. Kot že omenjeno, je Enys Men izrazito eksperimentalen film, ki zahteva specifičnega gledalca; zamišljen je kot audio-vizualna izkušnja z nejasno pripovedno nitjo, strogo metafizičnim vzdušjem ter močnim simbolizmom. In s tega vidika je film uspešen; prepričljivo temačno vzdušje, privlačna retro vizualna podoba, podkrepljena z odlično glasbeno podlago, izvirna metaforika ter zlovešča prezenca glavne igralke Mary Woodvine so dovolj močni aduti za tiste, ki hrepenite po bolj unikatni in nekonvencionalni filmski izkušnji. Resda ima film težave z razvlečenostjo in nerodno hojo na meji med umetniškostjo in pretencizonostjo, vendar to sladokusce ne bi smelo motiti. Za vse ostale, ki pričakujete bolj tradicionalno strašljivko, pa je najbolje, če uro in pol svojega časa namenite čemu drugemu.

Ocena