Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Družina ostane za vedno – toda kaj se zgodi, če si potomec serijskega morilca? Na to morbidno in neprijetno vprašanje poskuša odgovoriti francoski šoker Megalomaniac, sicer tudi veliki zmagovalec letošnjega Grossmanovega festivala fantastičnega filma in vina. Psihološka srhljivka je delno povzeta po grozovitih dejanjih resničnega serijskega morilca Mesarja iz Bonsa, ki je med letoma 1996 in 1997 ustrahoval prebivalce belgijskega mesta Bons. Pa vendar je fokus filma režiserja in scenarista Karima Quelhaja nekje drugje; v prikazu življenja njegovih otrok, Marthe in Felixa, ki v dobi odraslosti živita družbeno izolirana v razpadajoči podeželski vili. Medtem ko je Felix podlegel otroškim travmam in morilskim impulzom ter krenil po očetovih zločinskih sledeh, Martha navkljub mnogim psihičnim težavam in strahovom uspe najti službo čistilke. Toda stvari se zapletejo, ko Martho sodelavci v službi redno nadlegujejo in celo posiljujejo, kar pripelje do tragičnih posledic. Megalomaniac je tipičen predstavnik t.i. francoskega vala ekstremnega filma; srhljivo in pogosto klavstrofobično vzdušje se dopolnjuje s prizori eksplicitnega nasilja ter nesramežljivimi prikazi tabu tematik kot so posilstvo, incest in sodomija, za piko na i pa sta tu še čudovito temačna fotografija in srhljivo dobra glasbega podlaga. Pa vendar pričujoči film ni zgolj praznoglav šok; pod plastjo gravža in nasilja se namreč skriva edinstvena filmska izkušnja, ki na subtilen in prefinjen način servira brutalno kritiko patriarhalnega terorja in kako ta vpliva na psihično (ne)stabilnost ranljive ženske, ki ne more ubežati lastni preteklosti. Srčika filma, ki se skriva v zapleteni protagonistki Marthi, predstavlja vrhunsko ekspresivna igra Eline Schumacher, zaradi česar gledalec do lika – navkljub zavrženim odločitvam – vzpostavi določeno mero sočutja, nič slabši pa ni Benjamin Ramon kot skoraj vampirski Felix. Megalomaniac je enako zastrašujoč kot tudi čudovito morbiden film, ki znova dokaže, da so francoski ekstremni filmi še vedno nepremagljiva umetniška sila.

Kaj pričakovati od filma z naslovom Cocaine Bear? Najverjetneje ne filma, ki delno temelji na resničnih dogodkih, toda najnovejši celovečerec režiserke Elizabeth Banks temelji na absurdnem pripetljaju iz leta 1985, ko je ameriški črni medved zaužil velikanske količine kokaina, odvrženega iz letala preprodajalcev mamil nad gozdovi zvezne države Tennessee. Resnična zgodba je kakopak tragična, saj je nesrečni medved preminul (zaužil naj bi za okoli 34 kilogramov kokaina), toda Cocaine Bear je zamišljen kot divja komedija zmešnjav z elementi pustolovskega trilerja in ultranasilne eksplotacijske grozljivke. Okvirni zaplet ostaja isti, vendar pa se Banksova razposajeno prepustis ekscesnemu pretiravanju in se niti ne pretvarja, da je njen namen natančna rekonstrukcija resničnega dogodka. Film sledi različnim likom (preprodajalci mamil, policisti, deček in deklica, dekličina mama, gozdna čuvajka), ki se po spletu okoliščin znajdejo bodisi na lovu za izgubljenim kokainom bodisi na begu pred pobesnelim medvedom, na poti do cilja pa ne manjka raztrganih okončin, potokov krvi, teatralna igranja ter dogodkov, ki nonšalantno kljubujejo zakonom fizike ali kakršnikoli realni podlagi. Z drugimi besedami; Cocaine Bear je film, ki ima ogromno potenciala za katastrofo, vendar pa Banksova celotno izkušnjo zapakira v izredno gledljivo, dinamično, hudomušno nasilno in predvsem za počit smešno farso, ob kateri bo gledalcu malo mar za pretiravanja in nelogičnosti. Navkljub skromni karakterizaciji je večina likov všečnih (tudi žal že pokojni Ray Liotta v svoji zadnji vlogi, krivično pa bilo spregledati očarljivo psihotičnega naslovnega kosmatinca), akcijski prizori so razvesljujoče pretirani, šale povečini nasmejijo, živahen tempo in konstantna dinamika pa poskrbijo, da film mine, kot bi mignil. Cocaine Bear je naslovu primerno naspidirana, obešnjaška in krvavo zabavna farsa, ki jo to, da se pri dostavljanju norosti ne drži nazaj, venomer rešuje pred padcem v povrečje.