Suspiria (2018)

Rating: 9 out of 10.

Predelave filmskih klasik skoraj vedno pomenijo slabo novico, še posebej zaradi tega, ker se le teh lotevajo neizkušeni režiserji in pocarji z minimalno znanja o tem, kaj je izvirnik naredilo tako edinstvenega in nepozabnega. In podobni dvomi so nas spremljali, ko so najavili predelavo kultne italijanske grozljivke Suspiria, katero bo režiral italijanski filmar Luca Guadagnino, ki je pred tem navduševal kritike s tenkočutno romantično dramo Call Me By Your Name. Verjetno ni treba poudarjati dejstva; Suspiria je namreč izdelek, ki ne potrebuje predelave, še posebej ne takšne, ki jo lahko ogrozi Hollywood s svojimi sebičnimi prsti in golo željo po zaslužku. Povrhu tega pa je izvirnik neprekosljiv v svojem kričečem stilu in mojstrski režiji Daria Argenta, ki je iz navidez klišejske zgodbe o prestižni plesni šoli, katero vodi zbor čarovnic ustavil nekaj elegantnega in provokativnega. Tudi v predelavi imamo opravka s podobnim zapletom, vendar pa ta predstavlja zgolj majhen del ambiciozne, močno simbolistične umetniške vizije, ki jo je Guadagnino prikazal na velikem platnu. Suspirio bi težko označili za klasično predelavo, saj bi s tem filmu delali veliko krivico; Guadagnino namreč ne želi dlakocepsko slediti duhu in stilu originala, ampak postreči z nečim, kar nosi predvsem njegov avtorski pečat. Zato ne preseneča, da je dogajanje tokrat prestavljeni v mračni Berlin, obdan zgolj z dežjem, snegom in političnimi nemiri na mestnih ulicah. Ne preseneča, da Guadagnino že znano zgodbo obarva s zelo subtilnimi političnimi toni, kjer plesna šola oz. čarovniški kult simbolizirata rojevanje ženske emancipacije ter seksualne svobode, ki se izraža preko čudovito izpeljanih plesnih točk. Navkljub mračnemu okolju je film čudovito posnet in zmontiran, sanjske sekvence so kratke, udarne in napolnjene z večplastnim simbolizmom, ne manjka pa tudi brutalnega nasilja in mnogih srhljivih podob, ki gledalca pošteno prestrašijo. Ne pozabimo še omeniti odlično igralsko zasedbo, kjer zablestita predvsem Swintonova in Dakota Johnson, srhljivo atmosferično glasbo, prepričljiv prikaz tesnobnega vzdušja v Berlinu za časa slovitega zidu ter močan umetniški naboj, ki naredi zgodbo kompleksno in namenjeno mnogim interpretacijam. Suspiria je zgovoren dokaz, kaj se zgodi, ko predelavo kultnega filma v roke dobi filmar, ki ve, kaj hoče in pri tem upa tvegati.

Golden Glove (2019)

Rating: 9 out of 10.

Nemški režiser turškega rodu Fatih Akim se je v svoji dolgoletni karieri lotil številnih žanrov; od romantičnih komedij, socialnih dram pa vse do glasbenih dokumentarcev. S svojim najnovejšim filmom, biografsko grozljivo dramo The Golden Glove se predstavlja v najbolj temačni in neusmiljeno realistični luči doslej; Akim nas namreč popelje v umazano, depresivno in morbidno podzemlje mesta Hamburg in predstavi resnično zgodbo sprevrženega serijskega morilca Fritza Honke, ki je med letoma 1970 in 1975 umoril štiri ženske in dele njihovih trupel skril v svojem podstrešnem stanovanju. Glavnina filma se odvija na dveh lokacijah, ki so zaznamovale Honkin morilskih pohod; v njegovem umazanem stanovanju in v gostilni Zlata Rokavica (od tod tudi naslov filma), kjer je Honka prežal na svoje žrtve, ostarele prostitutke, ki so bile za preživetje pripravljene storiti marsikaj. Filmi o resničnih serijskih morilcih so vedno fascinantni kot tudi moralno zapleteni, saj je potrebno razgaliti resnični obraz morilca in morebiti pojasniti, kaj ga je pahnilo k sprevrženim dejanjem, obenem pa zavzeti trdno stališče, da navkljub “zunanjim” razlogom (zlorabe v otroštvu, nasilje, pornografski ekscesi) to ne opravičuje njegovih zločinov. Akim se temu spretno izogne in ubere bolj dokumentarističen pristop do prikaza Honkinih okrutnih umorov; namesto dolgoveznih razlag in moraliziranja je Akimov “junak” venomer prikazan kot žalostna kreatura, kateremu se gledalec prej posmehuje (k temu pripomore tudi subtilno vstavljen morbidni humor in celo nekaj fizične komedije) kot pa da bi do njega gojil sočutje. The Golden Glove tako ni običajen film o serijskem morilcu, ampak film o človeku, katerega odrešitve ni moč pričakovati, saj je ta že od samega začetka pogubljen. Film je ob izidu naletel na mešane kritike, kar je razumljivo, saj gre za precej okruten, neokusen in grotesken izdelek, toda to ne pomeni nič slabega. Pravzaprav je The Golden Glove s svojim umazano naturalističnim slogom in sapo jemajočo igralsko preobrazbo Jonasa Dasslerja v vlogi Honke verjetno eden bolj brutalno iskrenih portretov sprevrženega uma.