Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ameriški pisec “krimičev” James Ellroy je določeno obdobje svoje dolge kariere posvetil portretiranju gnilega zobovja mesta Los Angeles. Njegovi obsežni in kompleksni romani so razgalili mesto angelov kot prestolnico glamurja, filmskih zvezd in priložnost za uresničitev klišejskih ameriških sanj, po drugi strani pa se pod to bleščečo fasado vedno znova skriva večna “človeška umazanija”; kriminal, prostitucija, alkoholizem, droge, nasilje, korupcija na obeh straneh zakona, politične igrice itd. Najbolj reprezentative primer tega je roman LA Confidential oz. njegova filmska adaptacija režiserja Curtisa Hansona, ki nas popeljeta v leto 1953. Trije policisti, en idealist (simpatično naivni Guy Pearce), drugi zvezdniški oportunist (Kevin Spacey v eni od svojih najboljših vlog) in tretji srboritež, ki mu podtikanja dokazov in ustrahovanje osumljencev niso tuji (enako možat kot tudi presenetljivo emocionalni Russel Crowe), po spletu okoliščin preiskujejo ozadje množičnega pokola v kavarni in pri tem pridejo na sled mreži nasilja in korupcije v policijskih vrstah. V slednjem se tudi skriva posebnost filma LA Confidential; ta se namreč distancira od portretiranja gangsterjev kot edinih nosilcev kriminala v mestu in svojo pozornost usmeri v umazane igre predstavnikov zakona. In to počne na izredno prefinjen, gledljiv (kar je še posebej presenetljivo glede na kompleksno zgodbo) ter inteligenten način. Hanson uspe najti ravnotežje med estetiko “pulp krimičev” (od noirovske podobe mesta angelov pa vse do skorajda “klišejskih” likov kot so usodna ženska, umazan policist itd.) ter modernimi filmskimi prijemi, zaradi katerega film nikoli ne izpade zastarelo. LA Confidential je zmagoslavje na vseh ravneh; zaznamovan z vrhunskim igralskim ansamblom, živahnim dogajanjem, hitrim tempom ter tistimi pristnim občutkom, da spremljamo posodobljeno različico filma noir. Mojstrovina.

Drama Styx je ugledala luč sveta v času, ko so v Evropi debate o begunski krizi še vedno vroče, polemične in polne si ekstremno nasprotujočih mnenj. Zdi se, da je v tem hrupu, ki je pogosto pogojen z ideologijo in politično manipulacijo, težko odkriti glas razuma, ki bi nam omogočal realističen pogled na omenjeno problematiko. Ravno na tem mestu se mora izkazati predvsem sedma umetnost kot glasnica tistih, katerih glas ostaja vedno znova zamolčan. V pričujočem filmu spremljamo reševalko Rike (odlična Sussane Wolff), ki med plovbo na odprtem morju nenadoma naleti na ladjo z begunci, ki se bo vsak čas potopila. Rike sprva želi nastali konflikt rešiti po diplomatski poti s kontaktiranjem oblasti, ki pa zavlačuje z reševalno akcijo, zato se odloči sama pomagati beguncem, pri tem pa na riziko postavi lastne zmogljivosti. Styx, ki je sicer poimenovan po mitološki reki, ki v grškem podzemlju ločuje svet živih in mrtvih, je izrazito naturalističen potret tematike, ki običajno zahteva dobršno mero sočutja in sentimentalnosti. Režiser in soscenarist Wolfgang Fischer se premeteno odpove pretiranemu politiziranju teme in namesto tega postreže s prepričljivo odigrano, intimno in hkrati surovo realistično zgodbo o ne zgolj preživetju, ampak predvsem nujnosti ohranitev čuta za pomoč sočloveku v najbolj težkih trenutkih. Ob vsej grozoti in temačnemu vzdušju pa film ne pozabi na kontrastne podobe morske narave, ki so enako čudovite kot tudi zastrašujoče, še posebej v širokih planih plovil sredi velikanskega morja, ko se tako gledalec kot junaki filma počutijo majhni in nemočni. Styx je enako preprost kot tudi zapleten film, saj skozi minimalistično zgodbo izpostavi tisto, na kar vztrajno pozabljam; da vsako življenje šteje.