Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Zakaj gledalci ljubijo antiheroje oz. junake, ki s svojimi dejanji hodijo po meji dovoljenega in pogosto sprejemajo moralno sporne odločitve? Razlaga je preprosta; dejanja dobrih fantov so vedno omejena na spoštovanje zakonov in moralnih kodeksov, zato ni težko predvideti, v katero smer se bodo nagibale njihove odločitve. Antiheroji so bistveno bolj nepredvidljivi in posledično tudi privlačni in bolj očitnega primera kot je policijski inšpektor Harry Callahan iz klasike Dirty Harry, ni moč najti. Umazana policijska kriminalka, ki je v konzeravtivnih 70. letih na novo definirala žanrska pravila, predstavi Callahana, bolj znanega pod vzdevkom Umazani Harry, kot sicer inteligentega, vendar izredno nepredvidljivega in grobega policista na lovu za psihopatskim ostrostrelcem Škorpijonom (ustvarjalci so navdih za omenjeni lik črpali pri resničnem serijskem morilcu Zodiacu, ki je konec 60. let ustrahoval ulice San Francisca). Glede na to, da je Callahan s svojim impulzivnim obnašanjem, kršenjem pravil ter politično nekorektno držo prototip modernega kavboja v ubrani džungli, se zdi smiselno, da ga je upodobila ikona špageti westernov Clint Eastwood v eni od svojih najboljših predstav v karieri. Brez kančka dvoma lahko rečemo, da je bil Eastwood rojen za Harryja, saj noben drug igralec ne bi uspel doseči enake nivoje karizme, umirjenosti in srboritosti, ki tudi do današnjih dni ostanejo nepreseženi. Eastwoodova ikonična predstava pa seveda ni edini razlog za ogled filma; čudoviti panoramski posnetki San Francisca, kot struna napet in adrenalinski prikaz lova med mačko in mišjo skozi ulice velikega mesta, privlačni zlikovec ter kopica danes že ponarodelih citatov so še dodatni aduti, ki iz filma Dirty Harry ustvarijo nepozabno policijsko klasiko, ki v stilu naslovnega lika najprej strelja, nato pa sprašuje. Z današnjega vidika bi se nekateri gledalci lahko pritoževali, da film podpihuje t.i. toksično moškost in ceneni mačizem, toda ta občutljivost je nekaj, na kar se Callahan požvižga.

Psi brezčasja, posnet po istoimenskem romanu Zorana Brenčiča, je prvi resnejši poskus filma noir v slovenskem prostoru. V ospredju kompleksne zgodbe, kjer ne manjka neonskih luči, cigaret, korupcije in umorov, je bivši kriminalec Rok Osterberg, ki se po štirih letih odsotnosti vrne v domači kraj, da bi raziskal umor svojega mlajšega brata Maksa, sicer nasilnega izterjevalca. Rok se v stilu klasike Get Carter odpravi po poteh svojega preteklega življenja, navezuje stik s pokvarjenimi policisti in nekdanjimi pajdaši, glavo pa mu še dodatno zmeša nekdanje dekle Katarina, sedaj žena županskega kandidata, ki prav tako hrani marsikatero skrivnost. Podobno kot Brenčičev roman tudi film v režiji Mateja Nahtigala sledi zakonitostim žanra in se hkrati od njih tudi oddaljuje z vpeljavo dveh pripovedovalcev, ki združeno tvorita okostje zgodbe o krivdi in maščevanju. Kar se tiče posnemanja ključnih elementov neo-noira, je film zelo uspešen, saj domiselno imitira temačno estetiko žanra z izpostavljenimi kontrasti med temo in svetlobo, skrbno izbranimi lokacijami, omejenih na utesnjeno urbano okolje ter splošnim občutkom kafkovske brezizhodnosti, ki spremlja glavnega junaka, za film noir tipičnega cinika z minimalnimi preiskovalnimi sposobnostmi. Vendar pa dobra imitacija še vedno ostaja imitacija, zato bi filmu Psi brezčasja lahko očitali pomanjkanje bolj nekonvencionalnih idej in pristopov, gledalce pa bi znala zmesti tudi zgodba, ki je v romanu bistveno bolje pojasnjena, tudi pa je zaradi omejene minutaže slabe ure in pol zelo hitro zgoščena, filmu pa se še najbolj zalomi pri razvoju likov, ki z izjemo Osterberga niso pretirano izstopajoči in jih je pogosto težko ločevati med seboj, četudi so igralske predstave več kot spodobne, vsaj za nizkoproračunski projekt. Psi brezčasja je navkljub napakam več kot vzpodbuden začetek razvoja domačega film noir.