Ena noč. Pet svetovnih prestolnic. Pet taksistov. To je preprosti koncept tragikomičnega omnibusa Night on Earth mojstra filmskega minimalizma Jima Jarmuscha, ki je vedno uspel s preprostimi in navidez nezanimivimi koncepti ustvariti filmsko umetnino, polno čustev, srca, smeha in toplega humanizma. Gledalec v dobrih dveh urah potuje od sončnega zahoda v Los Angelesu pa vse do nastopa zore v zasneženih Helsinkih in spremlja naključne interakcije med taksisti in njihovimi potniki; v Los Angelesu ekscentrična taksistka Corky za stranko pobere hollywoodsko agentko Victorio, v New Yorku si gobezdavi Yo Yo prisvoji taksi nemškega priseljenca in nekdanjega klovna Helmuta, v Parizu se skuša zadržani taksist norčevati iz slepote lepe potnice, na ulicah Rima se odštekani taksist izpove duhovniku s slabim srcem, na koncu pa v Helsinkih taksist Mika trem pijanim strankam zaupa svojo žalostno življenjsko zgodbo. Night on Earth dokaj preprosto zgodbo, ki bi lahko v rokah manj veščega režiserja hitro izpadla monotono in dolgočasno, toda Jarmusch uspe znova iz malega ustvariti veliko. Film z idealno kombinacijo trpkega humorja in človeške drame uspe izluščiti univerzalno sporočilo o tem, da ljudi – ne glede na to, kdo smo in od kod prihajamo – pogosto družijo podobne življenjske zgodbe. Občutki kot so smeh, jok, strah in hrepenenje so imenitno vkomponirani v film, ki je poleg tega poln odličnih igralskih predstav (izpostajo predvsem Winona Ryder, Giancarlo Esposito, Beatrice Dalle, Roberto Benigni in Matti Pellonpää), pristne nočne atmosfere ter nepozabne glasbe Toma Waitsa. Mojstrovina preprostosti in eden najboljših filmov 90. let.

Brata in filmska ustvarjalca Joel in Ethan Coen sta po začetnih eksperimentiranji z elementi žanrov južnjaškega trilerja (Blood Simple) in komedije absurda (Raising Arizona) s svojim tretjim celovečercem Millers Crossing prestopila prag klasičnega gangsterskega filma noir, kjer ne manjka nasilja, krvavih pesti, izdajstev, prevar in kakopak cinizma. Vse to pooseblja glavni (anti)junak filma Tom Reagan (Gabriel Bryne), sicer desna roka šefa irske mafije Lea, ki naskrivaj ljubimka z njegovo punco, hkrati pa mora skrbeti za prevarantske posle njenega gizdalinskega brata Bernija (John Turturro). Stvari se zapletejo, ko vodja rivalske italijanske mafije Johnny Caspar zaukaže Bernijeve odstranitev, česar pa Leo ne dopusti in s tem se obe tolpi zapleteta v krvavo vojno za prevzem oblasti v mestu, njen vezni člen pa predstavlja ravno Tom, ki se mora v bitki za preživetje posluževati igranja na obeh frontah. Millers Crossing je brez kančka dvoma eden najboljših gangsterskih filmov vseh časov, s katerim brata Coen do popolnosti izbrusita svoj filmski jezik; od prefinjenega črnega humorja, inteligentnih dialogov, nepozabne glasbe Carterja Burwella, široke galerije likov, ki so vsi po vrsti enako odvratni kot tudi zanimivi (še posebej hladnokrvni Tom v Brynovi nepozabni hladni igralski interpretaciji) do zamotane zgodbe, ki vključuje toliko preobratov, da jim gledalec ob prvem ogledu s težavo sledi. Seveda pa film ne bi bil prepričljiv brez odlične oživitve nihilističnega duha obdobja prohibicije s perfektno kostrumografijo in scenografijo. Millers Crossing je še ena zlata klasika v bogati filmografiji bratov Coen.