Rashômon (1950)

Ta slika ima prazen alt atribut; ime datoteke je 307id_131_026_w1600.jpg

Rating: 10 out of 10.

Morebiti ste kdaj naleteli na izraz rošomon efekt; gre za način opisa nekega dogodka s strani večjega števila vpletenih s to posebnostjo, da so si njihove interpretacije ne zgolj različne, ampak tudi medsebojno kontradiktorne. Četudi gre za izredno kompleksen in problematičen način podajanja zgodbe, pa se obenem zdi, da je še najbolj uporaben; če neko zgodbo slišimo iz več zornih kotov, se lahko sami na koncu odločimo, katera različica se nam zdi še najbolj verjetna. Pomembno je zgolj to, da odločitev sprejmemo prostovoljno in v skladu z našim razumom. Omenjeni efekt je prišel v veljavo z nastankom še danes kultne klasike Rashômon, katero je posnel Akira Kurosawa, eden najvplivnejših japonskih filmarjev vseh časov. Osrednji dogodek filma je nepojasnjeni brutalni umor samuraja, katerega skuša pojasniti več vpletenih posameznikov, vendar pa so njihove interpretacije okoliščin, ki so privedle do zločina, medsebojno povsem nepovezane. Je samuraj storil samomor, bil žrtev roparskega napada ali zgolj poraženec v dvoboju za čast? Rashômon je film, ki že od prvega prizora naprej daje vedeti, da nima namena ponujati enostavnih odgovorov na zastavljena vprašanja. Samurajska detektivka resda gledalca navdaja z upanjem, da bo film izpostavil verodostojnost vsaj ene od povedanih zgodb, vendar temu ni tako. Pravzaprav je proti koncu jasno zgolj to, da osrednji konflikt filma ni sam zločin kot njegovo ozadje oz. motivi vpletenih, ki so botrovali tragičnemu izkupičku. Sliši se neverjetno, toda v primeru omenjene zgodbe je popolnoma vseeno, katera interpretacija dogodkov je resnična, saj je vsem skupno predvsem poudarjanje žalostnega dejstva, da so ljudje s svojimi slabostmi (nekontrolirana strast, napuh, pohlep, sramota, uničujoči ponos) v nekem trenutku zmožni okrutnih stvari, med drugim tudi umora. V tem aspektu je film podoben še eni, nekoliko bolj moderni klasiki No country for old men, ki se prav tako sooča z dejstvom, da je svet okužen z nasiljem, katerega ne samo da ne moremo zaustaviti, ampak ga obenem ne bomo nikoli povsem razumeli. Impresivna kamera, vrhunska glasbena spremljava in silovito ekspresivna igra (nekatere bo spominjala na teatralnost, vendar to je bolj problem gledalca kot filma) naredijo iz pričujočega izdelka obenem vsebinsko preprost, vendar sporočilno izredno zahteven ogled.

Pokrajina št. 2 (2008)

Rating: 7 out of 10.

Slovenski pisatelj, pesnik, scenarist in režiser Vinko Möderndorfer je že od nekdaj znan kot avtor, ki se ne boji drezati v najbolj občutljive tematike, ki v slovenski javnosti pogosto sprožajo burne odzive iz vseh možnih strani. Njegov celovečerni prvenec, urbana drama Predmestje, se je spustila v gnilobo slovenskih predmestij, ki so okužena z alkoholizmom, nasiljem in ksenofobijo, z naslednjim filmom Pokrajina št. 2 pa je zgradil čustven most med sedanjostjo in zamolčanimi poglavji polpretekle zgodovine, še posebej povojnih pobojev leta 1945, ki so že vrsto let žal podvrženi političnim zlorabam kot pa zgodovinski razpravi, s katero bi lahko Slovenci zaprli to mučno poglavje. Möderndorferjev triler, poln grozljivega nasilja in grobe erotike, spremlja dva nepomembna kriminalca, ki neke noči vlomita v hišo upokojenega generala in poleg dragocenosti po naključju ukradeta tudi dokumente, ki generala bremenijo vpletenosti v povojne zločine. Dvojica si s tem nepremišljenim dejanjem na glavo nakoplje naročenega morilca, ki mora po generalovih navodilih najti dokumente in jih uničiti. Tisti gledalci, ki od filma Pokrajina št. 2 pričakujete poglobljen komentar o krvavi zapuščini povojnih pobojev, boste razočarani; Möderndorfer omenjeno tematiko uporabi zgolj kot kuliso za sicer napet in kratkočasen triler, ki uspe gledalca držati v napetosti vse do zadnje minute, v veliko pomoč pa sta mu tudi odlična igralska zasedba (zasijeta predvsem Marko Mandić in Slobodan Čustić) ter prepričljiva temačna atmosfera. Möderndorfer s spretnostjo ohranja visok nivo suspenza, njegovo nesramežljivo spogledovanje z grobo erotiko in brutalnim nasiljem, pa morebiti resda meji na eksplotacijo, vendar pa po drugi strani takšno drznost v slovenskih filmih še kako pogrešamo. A kot že rečeno; navklju gledljivosti filma je ta z vidika komentarja precej plitek in nedorečen, poleg tega pa nekateri preobrati v zgodbi izpadejo bodisi slabo pojasnjeni bodisi neprepričljivi. Pokrajina št. 2 je navkljub očitnim šibkostim še vedno spodoben žanrski izdelek, ki se lahko primerja s kvaliteto tujih filmskih produkcij.