Neizstreljeni naboj (2012)

Brez naslova

Rating: 4 out of 10.

Televizijski film, posnet po istoimenskem romanu Damijana Šinigoja, skuša osvetliti spomine na obdobje slovenske osamosvojitvene vojne, prikazano skozi oči dveh dobrih prijateljev, ki se v kriznih trenutkih znajdeta na nasprotnih straneh bojišča. Neizstreljeni naboj je na prvi pogled izredno ambiciozen projekt, saj obuja v slovenskem prostoru že nekoliko pozabljeni žanr domačega vojnega in zgodovinskega filma, vendar pa v obeh primerih ne izpolni že tako nizkih pričakovanj. Če ob strani pustimo mnoge tehnične napake, nerodno izpeljane akcijske prizore in slabo igro, je film še vedno vsebinsko zbegan; ves čas namreč brezglavo preskakuje med resno vojno dramo in bebavo komedijo, ki skuša izvabljati smeh z vulgarnostjo in preklinjanjem. To bi mogoče še bilo razumljivo, če bi bil film mišljen kot parodija, vendar temu ni tako; več kot očitno je, da hoče delovati kot resen poklon padlim v vojni za Slovenijo. In ko smo že pri tem; pripadnikom Teritorialne obrambe se film spoštljivo prikloni s tem, da jih prikazuje kot zapite Bedance, ki se bolj kot dolžnosti posvečajo masturbaciji in praskanju po jajcih. Ganljivo, ni kaj.

Cruising (1980)

Ta slika ima prazen alt atribut; ime datoteke je tumblr_nktg99z4Lr1tus777o5_r1_1280.png

Rating: 6.5 out of 10.

Hudo vroč po uspehu filmov The Exorcist in The French Connection je režiser William Friedkin svojo kariero postavil na veliko preizkušnjo; psihološki triler Cruising je namreč dvignil veliko prahu že med samim snemanjem, še posebej med gejevsko skupnostjo, ki je trdila, da jo film prikazuje v pretirano mračni, nagnusni in sovražno nastrojeni obliki. Še več; organizirani so bili pohodi skupin, ki so vdirale na snemalne lokacije in s tem skušale preprečiti nastanek filma. V čem leži srž problema? Cruising je zelo moreča in tesnobna pripoved o mladem policistu Stevu Burnsku in njegovem lovu na serijskega morilca, ki ponoči preži na mlade homoseksualce in jih brutalno umori. Za dosego svojega cilja se mora Steve pod krinko infiltrirati v svet gejevskih nočnih klubov, kjer se prakticira sadomazohizem. Tekom preiskave se Steve vse pobliže spoznava z novim načinom življenja, pri tem pa pričenja izgubljati lastno spolno identiteto. Po ogledu filma ni potrebno dolgo iskati odgovora na vprašanje, zakaj je projekt že od samega začetka dvigal ogromno prahu. Cruising je namreč izredno provokativen in surov izdelek tudi za današnje standarde, saj brez olepševanja prikaže svet sadomazohizma in gledalcu ne priznaša z mnogimi prizori gejevskega razvrata po umazanih nočnih klubih, zato ni presenetljivo, da so filmu očitali antigejevsko propagando. Te domneve so sicer precej majave, saj film več kot očitno nakaže, da se osredotoča zgolj na en del gejevske kulture (sadomazo scena) in nikakor ne potegne oznake, da je celotna skupnost takšna. Provokativnosti navkljub pa je Cruising krivično spregledana Friedkinova klasika; vrhunski suspenz, prepričljiva mračna atmosfera in odlična Pacinova igra odtehtajo nekatere šibkosti izdelka, med katere bi lahko štel na trenutke zmedeno montažo in rahel padec ritma v drugi polovici, ko je zgodba po nepotrebnem zakomplicirana, nekatere gledalce pa bi lahko razjezil preveč odprt konec filma. Kljub temu pa je Cruising definicija pogumnega filma, ki je vse vpletene skorajda stal glave, vendar pa na srečo to ni bilo dovolj, da ne bi trmasto vztrajali pri svoji viziji.