Zdi se ironično, da se je Clint Eastwood, ikonični igralec, ki je usodno zaznamoval žanr westerna, odločil, da leta 1992, v času ko so klasične kavbojke že utonile v pozabo, posname t.i. “zadnji veliki western” s pomenljivim naslovom Unforgiven. In res; pričujoči elegični, antiklimatski in nasilni western se odloči na domiseln način poigrati z žanrskimi klišeji in hkrati opraviti rekonstrukcijo romantičnega mita o ameriškem kavboju. Film to doseže že s predstavitvijo svojega antijunaka, Williama Munnyja (Eastwood), morilca moških, žensk in otrok, ki je svoje čase – po lastnih besedah – klal vse, kar je hodilo po zemlji. Na stara leta je zagrenjen vdovec, ki v želji po zaslužku sprejme svojo zadnjo ponudbo; izslediti in ustreliti nasilneža, ki je v bordelu iznakazil prostitutko, pri tem pa trči ob sadističnega in ciničnega šerifa (Gene Hackman v svoji življenjski vlogi), ki si zakone predstavlja po svoje in ga Munnyjeva prisotnost vse prej kot pomirja. Unforgiven ni zgolj zadnji veliki western, ampak je na samem vrhu najboljših westernov vseh časov; je enako otožna kot umazana alegorija umirajočega zahoda, kjer dobrih fantov (skoraj) ni več, navdihujoče zgodbe o kavbojih so samo še neumne pravljice za lahko noč, izkušene revolveraše pa nadomestijo slabiči s tresočimi rokami in zamegljenim moralnim kompasom. Unforgiven je film, ki si zagotovi nesmrtnost zaradi izvrstne glasbe, prepričljivo temačnega vzdušja, že omenjenih fenomenalnih igralskih predstav in verjetno najbolj boleče iskrenega portreta anarhističnega brezvladja in sadizma divjega zahoda. Eastwood je v svoji karieri igralca in režiserja posnel ogromno odličnih filmov, toda z Unforgiven je presegel samega sebe in posnel umetnino, po kateri bi se lahko brezskrbno upokojil.