Irreversible (2002)

Rating: 9 out of 10.

“Čas uniči vse stvari,” je moč slišati na začetku enega najbolj kontraverznih francoskih filmov zadnjih let, šokerju Irreversible, ki je ob premieri dvigoval ogromno prahu zaradi 12 – minutnega neprekinjenega prizora brutalnega posilstva Monice Belluci. In čas tokrat na simboličen način predstavlja osrednjega zlikovca, ki bedi nad nesrečnimi usodami glavnih junakov in jih s hladnim, sadističnim užitkom pahne v eksistencialni pekel, napolnjen z grotesknimi podobami, brutalnim nasiljem ter popolno izgubo vere v dobro človeštva. Film režiserja in scenarista Gasparja Noeja, ki je sicer znan filmski provokator in brutalnež, se z zgodbo po vzoru mojstrovine Memento vrti nazaj, vendar na izredno samosvoj način, ob katerem gledalec ne bo čutil, da se Noe poslužuje nesramnega kopiranja Nolanove zmagovalne formule; s pomočjo briljantno izvedene vrtoglave kamere, temačne noise glasbe, utripajočih neonskih luči ter improvizacijske igre uspe Irreversible ponuditi mučno, sadistično, vendar unikatno in brutalno iskreno potovanje s hitrim vlakom, ki je tik pred tem, da iztiri. Zgodba je sicer dokaj preprosta; neke noči prijatelja Marcus in Pierre prispeta v podzemni gejevski klub Rectum, da bi našla posiljevalca Marcusovega (in Pierrovega nekdanjega) dekleta. Film nato v obratnem redu razkrije podrobnosti usodne noči, pri tem pa je nepopustljivo brutalen, še posebej pri podajanju sporočila o tem, kako lahko en sam dogodek vrže svet iz vajeti in ustvari kaos okoli nas. Irreversible je film, ki ne ponuja veliko upanja in služi kot uro in pol dolga brca v gledalčev obraz, vendar pri tem ne izpade kot cenena eksplotacija, saj zna poskrbeti za nemalo trenutkov preproste, vendar učinkovite karakterizacije likov (še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav) ter topline, ki pa se žal ob stiku z realnim svetom utopi v bolečini in nasilju. Irreversible je kaotična, peklenska in nepopustljivo surova mojstrovina, ki jo zlepa ne boste pozabili.

Inferno (2014)

Rating: 7 out of 10.

Vinko Möderndorfer je eden od tistih domačih filmskih umetnikov, ki s svojimi filmi pogosto dreza v gnilo jedro slovenske družbe, pa naj si gre za kritiko ksenofobne zatohlosti predmestij (Predmestje) ali ideološka obremenjenost s krvavimi poglavji polpretekle zgodovine (Pokrajina št. 2). Möderndorfer v podobni maniri nadaljuje tudi s svojim tretjim celovečercem, socialno tragedijo Inferno, kjer znova združi moči z Markom Mandićem in ustvari okruten in temačen potret eksistencialnega pekla, v katerega je ujet delavski razred. Film namreč spremlja mlado družino, ki se v času vseslovenskih ljudskih vstaj med letoma 2012 in 2014 spopada z grozljivo revščino; mati za ogrevanje krade sveče na pokopališču, medtem ko oče, ki so ga zaradi napada na nadrejenega pred kratkim odpustili, neuspešno čaka v vrsti na zavodu za zaposlovanje in se z zadnjimi atomi močmi bori za obstanek družine. Inferno resda spada v kategorijo za slovenski film značilnih socialnih dram, vendar Möderndorfer znani formuli doda izvrstno vzdušje, ki bi ga na najlažji način opisali kot vizualno interpretacijo Dantejevega Pekla; venomer sivinska fotografija, zadušljiva oz. že skoraj grozljiva atmosfera in temačne podobe ustvarijo svet brezizhodnosti, obupa in nasilja, kjer je delavski razred obsojen na preživetje preko drobtin. Möderndorfer dobro kombinira elemente socialnega realizma in eksistencialne srhljivke, ki na ravni realizma resda pogosto pretirava in izpade precej eksplotacijsko, toda po drugi strani film postreže z dovolj močno zgodbo, da gledalca strese do kosti in vzpodbudi k razmisleku o tem, v kakšnem svetu živi. Kljub nekaterim spodrsljajem (ponekod vprašljive igralske predstave, še posebej Jerneja Šugmana v vlogi enodimenzionalnega zlobneža), pretiravanju in občutku, da film uživa v pornografiji mizerije, je Inferno zgovoren dokaz, da lahko v Slovenijo posnamemo film na ravni prvorazredne evropske produkcije. Socialna drama, ki je hkrati tudi grozljivka za bodoče generacije.