RAZGLEDANO

Erotični triler Strictly Confidential predstavlja režijski prvenec Damiana Hurleyja, sina britanske manekenke in igralke Elizabeth Hurley, kar nemudoma izlušči glavni razlog, da je pričujoči film ugledal luč sveta. Debate o škodljivosti nepotizma v filmski industriji se morebiti zdijo odveč, saj prihajati iz slavne družine še ne pomeni, da nimaš talenta, toda v primeru Strictly Confidential se je nemogoče otresti občutka, da ga je Hurley lahko posnel izključno zaradi vpliva svoje matere, ki v filmu velikodušno odigra tudi glavno vlogo, saj bi kdorkoli drug s takšnim obupnim zmazkom težko prepričal katerikoli studio za finančni vložek. Film skuša funkcionirati kot poklon erotičnim trilerjem iz 90. let, ki se niso sramovali svoje cenene eksplotacije in plehkosti, vendar so vse te elemente znali zapakirati v vročo žanrsko zabavo. Hurleyjev film tega ne zmore doseči; zgodba o Rebecci, ki leto dni po smrti svoje najboljše prijateljice Mie odpotuje na otok v Karibih, da bi obiskala prijateljičino družino, ki skriva mnoge žgečkljive skrivnosti, je po globini in kompleksnosti na ravni mehiških telenovel, kjer na eksotičnih lokacijah spremljamo dolgočasna življenja dolgočasnih lepih ljudi. Noben od nastopajočih likov ni zanimiv, igralske predstave so obupno lesene (še posebej Hurleyjeva večino časa deluje zbegano in nezainteresirano), dialogi imbecilni, glasba osladno melodramatična, erotični prizori pa tako čistunsko plitki, da bi že v 90. letih zbujali prej dolgočasje kot pa žgečkljivo vznemirjenost. Nasploh je Strictly Confidential film, ki je na vseh nivojih vsaj štirideset let za časom in pušča vtis mehkopornografskega kiča. A če nič drugega, lahko film dojemamo kot svarilo o tem, kako nepotizem uničuje filmsko industrijo.

Najstniško izobčenstvo in vampirizem sta motiva, ki ju ponavadi ne bi dajali skukpaj v isti predal, vendar pa ob bolj poglobljeni analizi pridemo do spoznanja, da sta bila drug za drugega preprosto ustvarjena. Četudi smo bili v preteklosti že priča vampirskim filmom z najstniki v glavnih vlogah (dober primer sta kultna klasika The Lost Boys in televizijska nadaljevanka Buffy, the Vampire Slayer), je vstop v 21. stoletje poskrbel za množično popularizacijo vampirizma med mlajšo publiko, še posebej s sago Twilight, ki pa niti približno ne predstavlja najboljšega, kar omenjeni podžanr vampirskih filmov ponuja. Ta čast pripada švedski romantični grozljivki Let the Right One In, posneti po istoimenskem romanu Johna Ajvida Lindqvista, ki je za film prispeval tudi scenarij. V melanholično skandinavsko okolje zaspanega stockholmskega predmestja v začetku 80. let zavita najstniška romanca predstavi nenavadno prijateljstvo med sramežljivim Oskarjem, ki je vsakodnevno tarča huliganov in njegovo skrivnostno sosedo Eli, ki se pojavi zunaj zgolj ponoči, medtem ko se čez dan zadržuje v svoji sobi, katere okna so prekrita s kartonom, da ne bi vanjo prodrla dnevna svetloba. Fant in dekle se zbližata ravno takrat, ko začnejo predmestje pretresati brutalni umori, tekom časa pa Oskar zgrožen ugotovi, da je Eli v resnici vampirka, ki potrebuje človeško kri za preživetje. Režiser Tomas Alfredson klasični zaplet o prepovedani ljubezni med človekom in vampirjem predstavi na domiseln način, saj fokus filma ni zgolj na sami romanci, ampak predvsem na iskrenem prikazu tragičnih posledic najstniške izobčenosti in soočanja s svojo drugačnostjo. In četudi film ne odmika pogleda stran od brutalnega nasilja in prelivanja krvi, je v svojem bistvu melanholična gledalska izkušnja, ki poskrbi za čudovito vizualno atmosfero, k še boljši dramatičnosti pa prispevajo čustvene igralske predstave, odlična glasba in zasanjan tempo, ki zgodbo večkrat ponese v vode morbidne pravljice. Let the Right One In je film, ki uspe gledalcu zlesti pod kožo in ga hkrati stresti kot tudi ganiti do solz.