Fallen (1998)

Rating: 7 out of 10.

Velikanski uspeh Fincherjeve kultne klasike Se7en je v drugi polovici 90. let rodil invazijo enigmatičnih psiholoških trilerjev, ki so se spogledovali z mračno estetiko noir filmov in srhljivk z okultnim ozadjem. Mednje spada tudi nadnaravni triler Fallen, ki je ob izidu leta 1998 finančno pogorel in naletel na mešane kritiške odzive, vendar je tekom časa pridobil na veljavi in dandanes drži status krivično spregledanega kulta. V filmu spremljamo policijskega detektiva Johna Hobbsa (odlični Denzel Washington), ki je priča usmrtitvi sprevrženega serijskega morilca Edgarja Reesa, kmalu po njegovi smrti pa začnejo mesto pretresati brutalni ritualni umori, ki so las podobni tistim, katere je izvrševal Reese. Fallen je film, ki prepleta elemente klasičnega kriminalnega trilerja in biblične drame z ogromno poudarka na krščanski simboliki, ne da bi ob tem film zapadel v religiozno moraliziranje ali propagadno. Glavni namen pričujočega filma je zabavati gledalca in s tega vidika je več kot uspešen; odlična, pa četudi nekoliko neizkoriščena zvezdniška igralska zasedba (poleg Washingtona nastopajo še John Goodman, Donald Sutherland, James Gandolfini in Elias Koteas), dober suspenz, prepričljiva temačna atmosfera, ki izvrstno povzame tesnobnost urbanega okolja (seveda se ne more kosati z mojstrstvom Fincherja) in domiselna uporaba zvoka kot elementa strašenja filmu koristijo, da drži gledalca v napetosti vse do zadnje minute, zgodba pa je ravno dovolj preprosta kot tudi kompleksna, da ji ni težko slediti. Okvirni zaplet, ki je razkrit nekje na polovici filma, se bo morebiti komu zdel absurden in glede na ves potencial, ki ga zgodba do tiste točke ponuja, nekoliko izniči privlačno skrivnostnost, film pa bi si prav tako privoščil nekoliko zgoščen tempo, še posebej v zadnji tretjini, ki je nekoliko razvlečena. Fallen je daleč od popolnega filma, vendar pa je njegov sedanji status kulta upravičen, saj predstavlja čisto spodoben obrok za filmske gurmane.

Door Mouse (2023)

Rating: 8 out of 10.

“Joški in kri. To še preživi v kapitalizmu,” dahne Mouse (Hayley Law), eksotična plesalka v kabarejskem baru in avtorica krvavih pornografskih stripov, ki jih nihče ne bere. Mouse ne bi mogla biti bolj tipična predstavnica osebe, potisnjene na rob družbe, kjer se mora soočati z agresivnim zobovjem sodobnih časov, kjer si z denarjem lahko kupiš vse, celo življenje. In ko neznano kam izgine njena sodelavka Doe-Eyes, se jo Mouse odloči poiskati, saj ne njena delodajalka, še manj pa policija, nimajo motivacije iskati pogrešano plesalko. Toda bolj ko se Mouse prebližuje resnice o izginotju, bolj se začne razkrivati umazana podoba mestne elite, ki dostojanstvo in spoštovanje zamenja za dekadenco in perverzni nihilizem. Že nekaj minut v družbi filma Door Mouse dajejo vedeti, da imamo opravka s stilsko dovršenim, strupeno duhovitim in kratkočasnim neo-trilerjem, ki med drugim kompetentno prepleta elemente igranega filma in stripovske animacije; izpiljena vizualna podoba s poudarkom na neonskih lučeh in temačnih urbanih lokacijah pripomore k odlični atmosferi, slednja pa je še dodatno obogatena s posrečenim smislom za humor in nikoli upehajočim živahnim tempom. Film hkrati poganja odlična Lawova v glavni vlogi, ki s svojo hladno prezenco spominja na zgodnje nastope Aubrey Plaze, vendar pa liku Mouse doda veliko dimenzije, da ta ne izpade nezanimivo in zoprno, kar velja za skoraj vse nastopajoče v filmu. Door Mouse morebiti še najbolj šepa pri podajanju družbenega komentarja o pokvarjenosti bogataških elit, ki se zdi premalo poglobljen in kompleksen, vendar pa premore dovolj moči, da je gledalec venomer vpet v dogajanje. Door Mouse je prava poslastica za oboževalce klasičnih filmov noir, ki hkrati prinašajo dišave sodobnega.