Do leta 1999 sta režiser Tim Burton in igralec Johnny Depp postala neločljiv duet, ki je s pomočjo Burtonovega izvrstnega občutka za gotsko estetiko ter Deppove determinacije igranja ekscentričnih likov svoje časa rojevala nemalo filmskih mojstrovin. Mednje se uvršča tudi eden od najboljših produktov njune naveze, gotska grozljivka Sleepy Hollow, sicer zelo svobodna adaptacija znamenite pripovedke Washingtona Irvinga, ki pripoveduje zgodbo o legendi brezglavega jezdeca, sicer nekdanjega krvoločnega plačanca, ki se vrača iz onostranstva, da bi našel svojo glavo in z njo “varno” odpotoval v pekel. Burtonov film se sicer drži izvirne mitologije Irvingove pripovedke, vendar tej doda tudi elemente detektivke in družinske drame; glavni junak je namreč ekscentrični policijski inšpektor Ichabod Crane, ki odpotuje v vasico Sleepy Hollow, da bi raziskal serijo brutalnih umorov, za katerimi naj bi stal omenjeni brezglavi jezdec. Četudi se Burton odloči za bolj konvencionalno in romantično verzijo legende o brezglavem jezdecu, to njegovih oboževalcev ne bi smelo preveč motiti, saj je Sleepy Hollow eden od njegovih najboljših filmov nasploh. Nasploh se zdi, da se Burton v žanru gotskih strašljivk počuti najbolj doma in zato ni presenetljivo, da gledalca navduši s prepričljivo temačno atmosfero, razkošno vizualno podobo ter odličnim igralskim ansamblom, kjer dominirata predvsem Depp in Christina Ricci v vlogi netipičnega “ljubezenskega interesa” za glavnega junaka. Zgodba se bo morebiti nekaterim zdela preveč po nepotrebnem zapletena, prav tako pa je težko reči, da vsi liki dobijo dovolj časa za razvoj (predvsem romantična zveza med Deppom in Riccijevo bi si zaslužila več pozornosti), toda kot celota je Sleepy Hollow tisti Burton, na katerega čakamo že več desetletij. Upamo le, da se bo kmalu vrnil na stara pota.

Celovečerni prvenec Davida Lyncha, sicer pionirja modernega filmskega surrealizma, je zaradi denarnih težav nastajal kar dobrih pet let. Kljub mnogim negativnim odzivom s strani potencialnih financerjev ) je Lynch ves ta čas ostal zvest mračni viziji filma, ki je bolj osebna kot se zdi na prvi pogled. V času nastajanja te moreče črnobele klasike je Lynch doživljal ogromen strah pred očetovstvom, zato je njegov prvi film hkrati tudi najbolj intimen ter pod plastjo izrazitega simbolizma dokaj zgovoren. Zgodba je postavljena na neimenovani planet, ki pravzaprav spominja na okolje industrijskih mest in tu spoznamo glavnega junaka Henryja, tovarniškega delavca, katerega življenje se obrne na glavo, ko njegovo čustveno nestabilno dekle rodi grozljivo iznakaženega novorojenčka, ki poleg tega po cele dneve in noči žalostno tuli. Ne mine dolgo, ko začne Henry izgubljati razum, svet okoli njega pa se spreminja v nekaj, kar spominja na nočno moro. Eraserhead lahko razumemo kot provokativen vpogled v tisto plat očetovstva, ki jo mnogi v stanju popolne evforičnosti in čestitk prezrejo; neprespane noči, ki se kar nočejo nehati, strašljiv občutek, da si postavljen v vlogo nosilca odgovornosti za malo bitje in nezmožnost soočanja z lastno eksistenco, ki ni več zreducirana zgolj na izvajanje službenih dolžnosti. Lynch te občutke več kot zgovorno prikaže v pričujočem filmu, ki zadane v polno z morečo atmosfero hladnega industrijskega okolja, črnobelo fotografijo, kjer črna večkrat dobesedno pogoltne belo barvo in tesnobnostjo majhne sobice, kjer se odvije večina dogajanja. Eraserhead je perfektna vizualna intepretacija negotovosti in strahov svežega očetovstva.