I’m Thinking of Ending Things (2020)

Charlie Kaufman je prav posebno ime znotraj čezlužne filmske umetnosti; gre za neprilagojenega, unikatnega in močno eksperimentalnega avtorja, ki se ne boji raziskovati univerzalnih humanističnih in družbenih tematik na najbolj odštekane in žanrsko nekonvencionalne načine. Vendar pa se zdi, da njegov najnovejši film, psihološka srhljivka I’m Thinking of Ending Things, njegovo tendenco k skoraj filmskemu surrealizmu potisne za še nekaj korakov dlje. Film se začne dokaj preprosto; neimenovano mlado dekle in njen fant Jake, sicer izredno razgledan in inteligenten fizik, se sredi snežne nevihte odpravita na kmetijo njegovih ekscentričnih staršev, kmalu po njunem prihodu pa se začnejo v njunem odnosu kazati močni razkoli med resničnostjo in grozljivo fantazijo. Skozi številne čudaške podobe se začenja razgaljati dokaj pretresljiva in strašljivo avtentična refleskija na temo osamljenosti, nezmožnosti ljubezni in obsesija s konceptom t.i. popolne ženske. I’m Thinking of Ending Things je film, ki vas bo ob prvem ogledu pustil zmedene, zafrustrirane in jezne, kar je po svoje razumljivo, saj se zdi, da zgodba povsem naključno meče skupaj prizore, ki medsebojno niso povezani in ustvarjajo narativno zmedo, toda lahko ste prepričani, da je Kaufman tiste vrste filmar, ki točno ve, kaj počne in ničesar ne prepušča naključju. S preprostim konceptom, prepričljivim miksom misterioznosti in zloveščnosti, vrhunskih dialogov, kančkom črne komedije in ob pomoči odličnih igralcev (Jesse Plemons, Jessie Buckley, Toni Collette in David Thewlis so vsi po vrsti fenomenalni), uspe Kaufman skreirati prav posebno izkušnjo, ki bo morebiti razdelila občinstvo, vendar pa bo pisana na kožo tistim, ki cenijo žanr t.i. “art-house” filmov. Brez kančka dvoma ena od najbolj sladkih filmskih poslastic zadnjega desetletja

Ocena

Rating: 5 out of 5.

Zbudi me (2022)

Rating: 7 out of 10.

Marko Šantić se je v zadnjem desetletju uveljavil kot domači režiser, ki se ne boji dotikati občutljivih družbenih problematik; nenazadnje je leta 2018 navdušil z izvrstno družinsko dramo Skupaj, ki je zaenkrat edini slovenski celovečerni film, ki se neposredno dotika žal močno zlorabljene teme posvojitve otrok s strani istospolnih parov. Na podobno oster način se Šantić v svojem novem celovečercu Zbudi me loteva ksenofobije, ki se prenaša iz roda v rod ter nepremičnih zidov, ki jih je zahodni svet zgradil okoli sebe ob izbruhu begunske krize. Film je zgrajen kot intimna drama o Roku (Jure Henigman), ki doživi hudo nesrečo, zaradi katere pade v nezavest in izgubi spomin. Njegovo dekle mu je popolna tujka, prav tako pa tudi njuno domovanje, nikomur pa ni jasno, kdaj – če sploh – se bo Roku spomin docela povrnil. V želji, da bi ponovno sestavil koščke svojega življenja, se vrne v domači kraj in naveže stik z odtujeno mamo (Nataša Barbara Gračner) in mlajšim bratom (Timon Šturbej) in postopoma spozna, da je nekdanji član tolpe huliganov, ki je morebiti celo odgovorna za njegovo nesrečo. Zbudi me bi lahko sporočilno povezali s filmsko klasiko American History X, saj imamo znova opravka s posameznikom, katerega pretekla dejanja nosijo tragične posledice za sedanjost in prihodnost, še posebej, ker je svet, pred katerim glavni junak beži, na stežaj odprt članom njegove družine. Šantić z zanašanjem na temačno atmosfero, odlično vzdušno glasbo ter potrpežljiv tempo ustvari intimno in srhljivo realistično razglednico mesta, kjer se posamezniki v boju z brezizhodnostjo, pomanjkanje perspektive in jezo zatekajo k radikalnosti in nasilju, na koncu pa težo dejanj nosi vsa okolica. Surovo in emocionalno zgodbo poganjajo tudi odlični igralci, še posebej stoični Henigman, ki znova dokaže, da je eno od velikih imen domačega filma. Kot je bilo že omenjeno, je tempo filma počasen in zato od gledalca zahteva veliko potrpežljivosti, še posebej v nekoliko razvlečeni prvi tretjini, marsikoga pa bo zmotil tudi konec, ki po tako počasni gradnji dogajanja pripelje v slepo ulico in pusti ogromno stvari odprtih. Zbudi me je navkljub zdrsom srhljivo aktualen film, ki preko osebne zgodbe nastavi ogledalo slovenski družbi.