RAZGLEDANO

Včasih je potovanje pomembnejše od cilja in včasih je bolje obtičati z vprašanji kot pa da z odgovori razrešiš skrivnost, ki te neustavljivo privlači. Na tak način bi lahko opisal izkušnjo ob gledanju portugalskega meditativnega slasherja The Forest of Lost Souls. Prvo, kar pri režijskem prvencu Joseja Pedra Lopesa pade v oči, je preprosta, toda čudovita črno-bela fotografija, ki s širokimi plani skrivnostnega gozda samomorov prepričljivo izlušči strah in nelagodje iz nečesa, kar je očem nevidno, hkrati pa strogo ekspresivna igra razkrije več emocij in razpoloženj kot tisoč in ena beseda. Zgodba je dokaj preprosta, čeprav v sebi skriva mnoga presenečenja; dva popolna tujca, ostareli Ricardo in mlajša Carolina, se srečata v slovitem portugalskem gozdu samomorov, da bi končala svoji življenje, vendar se kmalu izkaže, da prostor sprošča strašljivo energijo, zaradi katere se fatalizem glavnih junakov spremeni v okrutno nasilje. The Forest of Lost Souls kakopak ni primeren za vsakogar, saj gledalca ne drži za roko in mu večino vsebinskih odgovorov zamolči, vendar pa je minimalistično potovanje stkozi najtemnejše predele človekove duše dovolj skrivnostno in mikavno, da se tisti bolj potrpežljive sorte ne bodo počutili ogoljufane. Prepričljiva art horror drama, ki dokaže, da je meja med norostjo, pesimizmom in čustveno otopelostjo zelo tanka.

Ocena

90. leta so bila za glasnika ” modernega temnopoltega filma” Spika Leeja izredno plodovita, saj je tedaj ustvaril cel kup klasik, ki so močno vplivale na zgodovino sedme umetnosti. Po zmagoslavjih z uporniško komično dramo Do the Right Thing in epsko biografsko dramo Malcom X je Lee na polovici 90. let zajadral v manjše, intimnejše projekte, med katere spada tudi sicer močno podcenjena kriminalna drama Clockers, katero bi moral sprva režirati sloviti Martin Scorsese, vendar je na koncu pri projektu ostal zgolj kot producent. Če smo popolnoma pošteni, je tako tudi bolje; pričujoči film, posnet po istoimenskem romanu Richarda Prica, je za filmarja, kot je Lee, skoraj sanjski podvig. Zgodba romana in knjige je umeščena v revno blokovsko naselje, kjer se večina mladih temnopoltih preživlja s preprodajo mamil za lokalnega kriminalca Rodneyja Littla. Eden od njih je tudi Strike, sicer strastni oboževalec vlakov, ki dobi priložnost, da postane Rodneyjeva desna roka; edino, kar mora storiti, je umoriti njegovega izdajalskega namestnika. Ta je kmalu zatem ustreljen pred restavracijo, kjer je bil zaposlen, vendar se stvari zapletejo, ko se na policijski postaji zglasi Strikov brat Victor in prizna odgovornost za umor, kar pa ne prepriča detektiva Kleina, ki začne preiskovati ozadje zločina. Četudi se okvirni zaplet filma vrti okoli preiskave umora, je Clockers v prvi vrsti neizprosno realističen in tragičen portret črnske skupnosti v getih, po katerih razsaja kuga v obliki množične preprodaje mamil. In četudi so Leejevi filmi pogosto pridigarski, v primeru Clockers to direktno moraliziranje ni preveč moteče, saj se čuti, da zgodbo poganja želja po tem, da bi gledalec dobil direkten vpogled v življenja neprivilegiranih in policijski represiji podvrženih posameznikov. Ta podvig mu uspe po zaslugi odličnih igralskih predstav (briljantni so predvsem Mehki Phifer, Harvey Keitel in Delroy Lindo), izvrstnega izbora glasbe, inovativnih metafizičnih pripovednih prijemov in vzdušne fotografije. Clockers brez kančka dvoma spada med najbolje Leejeve filme, ki so obenem tako glasni, da jih je nemogoče preslišati.