Filmi, pod katere se podpisuje Gaspar Noé imajo tendenco, da po vizualni plati močno spominjajo na nočne more, vendar pri tem ne zabrišejo meje med sanjskim in realnim svetom, kot to rad počne David Lynch, ampak grozljive podobe iz naših sanj preslika v  otipljivo resničnost. Le kaj je še bolj grozljivega od tega, če človek ugotovi, da se iz nočne more ne more prebuditi, saj je ta postala njegov vsakdanjik? Noé je predan realiziranju človeškega pekla in to je znova razvidno v njegovem najnovejšem filmu, plesni grozljivki Climax. Zgodba je dokaj preprosta; skupina plesalcev se nekega zimskega večera zbere na vaji v prostorih zapuščene šole, vendar se tekom zabave po končanem delu izkaže, da jim je nekdo v pijačo podtaknil LSD, kar jih pahne v objem grozljivih halucinacij. Prva polovica filma je obarvana s precej vedrim vzdušjem in tu si Noé privošči veliko drznega estetskega eksperimentarja s kamero; plesne koreografije so preprosto vrhunske, še posebej, ker so posnete iz ptičje perspektive in s tem odlično ujamejo plesni ritem filma. Kamera prav tako voajersko sledi glavnim junakom v dolgih neprekinjenih kadrih, kjer ne manjka črnega humorja, pogosto vulgarnih dialogov ter barvite galerije likov. Toda vrhunec zgodbe pride šele v drugi polovici filma, ko se Noé znova spusti iz vajeti ter gledalca (skupaj z glavnimi junaki) vrže v človeški pekel, kjer se ljudje spremenijo v divje živali brez kakršnekoli etične drže. Zanimivo je tudi to, da film uspe skreirati izvrstno peklensko vzdušje, ne da bi postregel z eno samo halucinacijo, ki jo povzroči zaužiti LSD, kar se sklada z Noéjevo filozofijo, da je osrednji grozljivi motiv njegovih filmov ravno človek in njegova neracionalna dejanja. Climax resda ni tako brutalen od večine njegovih filmov, a je še vedno zaznamovan z domiselnim prepletanjem nerazdružljivih žanrov, izpiljeno podobo in brezkompromisno umetniško vizijo avtorja, ki si upa tvegati.

Ocena