Hagazussa (2017)

Posted on by
Odgovori

Rating: 7 out of 10.

Eden od najstarejših motivov, uporabljenih v sedmi umetnosti, je med drugim tudi čarovništvo, saj je to že v dobi nemega filma bilo deležno mnogih interpretacij. Po zaslugi modernih klasik kot sta The Blair Witch Project in Eggersova mojstrovina The Witch so čarovnice ostale ne zgolj filmske, ampak skorajda modne ikone v žanru grozljivk. Pa vendar je nemška art-house strašljivka Hagazussa v režiji Lukasa Feigefelda (gre za njegovo diplomsko delo) nekaj, kar v morju t.i. čarovniških filmov še nismo utegnili videti; prizemljeno, a še vedno misteriozno, brutalno in pogosto neprijetno psihološko študijo navidez stereotipnega lika od družbe izolirane mlade ženske, ki se spopada s svojim zloveščim čarovniškim poreklom. Film, razdeljen na štiri poglavja (Sence, Rogovi, Kri in Ogenj), je postavljen v Alpe sredi 15. stoletja in spremlja zgodbo sramežljive deklice Albrun, ki živi v osamljeni koči sredi planin, njen edini stik s svetom pa ji predstavlja mama, ki med lokalnim prebivalstvom velja za čarovnico. Ko mama podleže grozljivi bolezni, Albrun ostane sama v koči in nekaj let kasneje rodi deklico in skuša voditi normalno življenje, vendar pa kmalu postane jasno, da je vpliv njene čarovniške matere prevelik, da bi mu lahko ubežala. Hagazussa je vizualno in tehnično perfekten film, ki gledalcu pričara nepozabno vzdušje ter unikatno izkušnjo, ob kateri je moč čutiti enako stopnjo strahu kot tud morbidne fascinacije. Film se bolj kot na dialoge zanaša na podobe razburkane alpske narave, ki hkrati zajame konfliktne občutke glavne junakinje (odlična Alexandra Cwen), Feigefeld pa motiv čarovništva preoblikuje iz klasične grozljivke v tragedijo, kjer sta družina in usoda vzajemni sredstvi za posameznikov padec v norost in obup. Ravno zaradi svoje ostrega simbolizma in počasnega tempa bo film razdelil gledalce, čeprav bodo tudi tisti bolj naklonjeni tarnali nad pretirano dolžino; film je sicer dolg standardnih 100 minut, vendar bi lahko bil brez težav vsaj pol ure krajši oz. bi celo bolje funkconiral kot serija kratkih filmov. Navkljub prepočasnemu tempu in pogosto neprijetnim prizorom pa je Hagazussa več kot idealna izbira za tiste bolj zahtevne filmske odjemalce.

Hatching (2022)

Posted on by
Odgovori

Rating: 10 out of 10.

Eden od najbolj grotesknih pojavov digitalne dobe so nedvomno starši “influencerji”, ki širši javnosti servirajo svoje sterilno in marketinško sproducirano družinsko življenje skozi oči filtrirane resničnosti. Finska režiserka Hanna Bergholm se v satirični grozljivki Hatching tovrstne problematike loti na najbolj pretresljiv način, saj v ospredje ne postavi influencerje ter njihovo že vnaprej izgubljeno tekmo za doseg popolnosti, ampak jo bolj zanimajo posledice, ki jih tovrstne obsesije pustijo na njihovih potomcih. Glavna junakinja filma je namreč 12 – letna gimnastičarka Tinja, ki odrašča v grozljivo sterilni družini z videzom in imidžem obsedene matere influencerke, strahopetnim očetom ter zoprnim mlajšim bratom, ki se že spreminja v zrcalno sliko svoje matere. Med pripravami na kvalifikacije za turnir v gimnastiki v notranjost hiše Tinjine družine prileti vrana, katero mater hladnokrvno ubije, Tinja pa se znebi trupla in ob tem naleti na njeno jajce. Dekle je odločeno, da bo skrbelo za jajce, vendar pa se iz njega izleže pošast, ki postopoma začne pridobivati Tinjino podobo, kar posledično vodi do katastrofalnih in predvsem krvavih posledic. Hatching je nedvomno eden najbolj mučnih filmov letošnjega leta, saj skozi estetiko t.i. telesnih grozljivk v maniri zgodnejših del Davida Cronenberga, razgali tragično plat “družinskega influencerstva”, kjer so predvsem otroci podvrženim različnim oblikam zlorab in drugih duševnih stisk, saj starši delujejo kot fašistične figure, ki potomce dojemajo kot lastnino, izoblikovano po njihovih sprevrženih predstavah. Toda film gre v svoji kritiki influencerstva še dlje, saj skozi motiv leženja jajc izpostavi potlačene travme otrok, ki so prisiljeni živeti po norih pravilih svojih obsesivnih staršev. Bergholmova družinsko tragedijo začini z odličnimi igralskimi predstavami, namernim sterilnim videzom okolja ter šokantnimi preobrati, ki si upajo prestopiti mejo sprejemljivega in zadeti gledalca tja, kamor je potrebno, ne da bi ob tem film izpadel eksplotacijsko in ceneno. Hatching je udaren film, ki strese ravno zato, ker je tako blizu resnice.