Pred ogledom misterioznega trilerja Lucky, v katerem glavno vlogo odigra očarljiva Brea Grant (hkrati je tudi scenaristka), se je potrebno nečesa zavedati; svet, v katerega gledalec vstopa, je mišljen kot metaforična resničnost, kjer vsako dejanje simbolizira eno od številnih nians močnega družbenega komentarja. Grantova igra May, tipično predstavnico modernega predmestja, ki se preživlja kot avtorica motivacijskih knjig na temo ženske emancipacije, pa četudi je bolj ali manj jasno, da ne uspe slediti lastnim nasvetom za boljše življenje; ujeta je v zakon z naveličanim možem, s strani založnikov pa je vsakodnevno deležna seksističnih in pokroviteljskih izjav, ki zgolj razkrivajo, da je May zanje zgolj še en ventil za pridobivanje denarja. Toda Mayjino življenje doživi popoln kolaps, ko se znajde v naravnost absurdni situaciji; vsako noč pred svojo hišo naleti na zamaskiranega možakarja, ki jo iz neznanega razloga želi ubiti, še bolj pa jo bega to, da se ljudje okoli nje (od moža, prijateljev do celo policije) obnašajo, kot da so neprestani napadi nanjo nekaj povsem običajno oz. nekaj, na kar se preprosto mora navaditi. Ena od glavnih odlik filma Lucky je ta, da je vse prej kot predvidljiv in da gledalcu vse do zadnje sekunde (ali pa še tedaj ne) ni povsem jasno, kam pes taco moli, zna pa se tudi zgoditi, da bo film nekaterim popolnoma neosredotočen in brez rdeče niti. Vendar temu ni tako; če Lucky dojemamo kot psihološko srhljivko, za kar se je film sprva oglašoval, lahko najdemo pomankljivosti (pomanjkanje suspenza, junaki, ki sklepajo eno neumno odločitev za drugo, neizrazit in dolgočasen zlikovec), vendar pa je film neprimerno bolj uspešen kot metaforična karakterna drama o težavnem položaju žensk v sodobnem svetu; May simbolizira žensko, ujeto v toksičnem in mizoginskem svetu, ki je gluh za njene klice na pomoč (zato policisti in mož npr. napadov ne jemljejo resno), še toliko bolj strašljivo pa je spoznanje, da se žrtve psihičnega in fizičnega nasilja (v tem primeru Mayjina prijateljica, ki njeno situacijo opiše kot nekaj, kar preprosto mora obstajati) sprijaznijo z nastalim položajem in izživljanje celo opravičujejo. Kot že rečeno: Lucky kot grozljivka ni posebej strašljiv, napet in izrazit, a če na film gledamo kot na izdelek z močnim družbenim komentarjem, je končni rezultat prava poslastica za tiste, ki si želite nekoliko drugačne filmske izkušnje.

Ocena