RAZGLEDANO

Ob pospešenih procesih odkrivanja “novega sveta” in nasilne kolonizacije se je v zahodnem “civiliziranem” svetu pogosto pojavljala beseda divjak, ki je s svojimi izrazito negativnim podtonom označevala pripadnike primitivnih, nazadnjaških in nasilnih kultur. Tega kontrasta med “civiliziranostjo” in “primitivnostjo” se na brutalno ironičen način loteva klasika eksplotacijskega šoka Cannibal Holocaust italijanskega režiserja Ruggera Deodata, ki je ob izidu leta 1980 dvignila ogromno prahu zaradi ekstremnega nasilja in številnih obtožb o mučenju živali in igralske ekipe na snemanju. Četudi se takšen odziv z današnjega vidika zdi pretiran, je hkrati delno razumljiv, saj je Deodatov film s tehniko snemanja t.i. najdenih posnetkov (found footage) filmski realizem ponesel na novo raven in ga naredil strašljivo avtentičnega. Film je v prvi polovici posnet v klasičnem stilu in predstavi zgodbo o reševalni ekipi, ki v amazonskem pragozdu išče pogrešane filmarje, ki so med snemanjem dokumentarca o lokalnih ljudožerskih plemenih izginili neznano kam. Ko reševalci odkrijejo posnetke, film skoči v format omenjenih najdenih posnetkov, saj gledalec spremlja kolaž grobo zmontiranih prizorov, ki pojasnijo usodo pogrešanih filmarjev. Deodatov film je sicer več kot upravičen naziva enega najbolj brutalnih filmov vseh časov; eksplicitni prizori nasilja, ubijanja živali, obscenosti in raznih oblik gnusnosti tudi po več kot 40. letih še vedno pošteno šokirajo gledalca, navkljub temu pa je naravnost impresivno, kako filmu uspe servirati tako strašljivo visoko mero realizma, ob katerem vsaj za nekaj trenutkov nehote pomislimo: “Kaj pa če je vse res?” Hkrati pa bi bilo film Cannibal Holocaust zelo krivično označiti za praznoglavno eksplotacijo ter spektakel krvi in gnusa; pod plastjo trganja človeškega mesa, mučenja in lomljenja kosti se namreč skriva morebiti še bolj brutalno družbenokritično sporočilo o tem, kako si je zahodna družba svojo civiliziranost prisvojila, ne pa tudi zaslužila. Cannibal Holocaust tako ostaja sporna, nesramno brutalna, problematična, hkrati pa tudi najbolj iskrena in pretresljiva študija t.i. “civiliziranega” divjaštva.

Opisati zgodbo filma Swallowed je podobno situaciji, ko moraš na zabavi povedati zelo nagnusno šal s črnohumornim razpletom. Dva prijatelja, med katerima vlada močna homoseksualna erotična napetost, se na večer odhoda enega od njiju (ta se odpravlja v Los Angeles, da bi začel kariero pornoigralca) zapleteta v navidez rutinski posel tihotapljenja neleganih substanc, vendar z bizarno zahtevo; oba morata zaužiti vrečke z “robo” in jo spraviti na površje po “naravni poti”. Kmalu se izkaže, da prijatelja ne tihotapita mamil, ampak nekaj bistveno bolj grozljivega. Swallowed se torej začne kot klasični kriminalni triler o dveh posameznikih, ki se znajdeta na napačnem kraju ob napačnem času, vendar po dobre četrt ure začne korakati po teritoriju telesne grozljivke, po katerih je najbolj poznan David Cronenberg. To kakopak pomeni, da film režiserja in scenarista Carterja Smitha (njegov najbolj poznani film je pustolovski triler The Ruins) ni primeren za občutljive gledalce, še posebej tiste, ki jih strese ob misli na eksplicitno goloto ter izločanje. Šok, ki ga film dostavi, ni ravno subtilen in s seboj ne prinaša nobenega globjega sporočila, vendar pa Smith uspe ohraniti zadovoljivo mero suspenza in intrige vse do nastopa odjavne špice, še posebej po zaslugi dobrih igralskih predstav, kjer blestita Cooper Koch v glavni in vedno šarmantna Jena Malone v stranski vlogi preprodajalke mamil. Najbolj presenetljivo pa je, da navkljub vsem gnusnim prizorom in nasilju film vzporedno razvija prepričljivo romanco med osrednjima junakoma, ki sta dovolj všečna, da gledalcu za njuni usodi ni mar. Swallowed je na vsebinski ravni ne pretirano globok film, je pa povsem kompetentna žanrska zabava za oboževalce bolj ekstremnih grozljivk.

Ocena