Tajvanski šoker The Sadness, celovečerni prvenec Kanadčana Roba Jabazza, vsaj na prvi pogled daje vtis, da gre za še enega v množici zadnja leta zelo popularnih filmov o zombijih. Znova imamo opravka z izbruhom skrivnostnega virusa Alvin, ki ljudi spreminja v pobesnele monstrume in znova je v ospredju majhna skupina preživelih, ki skušajo sredi nastalega kaosa najti zatočišče pred okužbo ali gotovo smrtjo. Osrednja junaka filma sta mlad par Jim in Kat, ki se nekega jutra odpravita vsak po svojih opravkih, vendar se kmalu znajdeta na begu pred hordo morilskih stvorov, hkrati pa se želita izogniti okužbi z virusom. Kot je moč razbrati, se The Sadness ne more pohvaliti z izvirnostjo (kar je pričakovano, saj se večina zombijevskih filmov vsebinsko medsebojno reciklira), vendar pa izstopa z režiserjevim brezkompromisno brutalnim, nesramežljivo eksplotacijskim ter morbidnim pristopom, s katerim se ne podreja osladnosti in predvidljivosti komercialne filmske ponudbe. Jabazz, katerega odbiti ekscesi ter eksperimentiranja z žanrom telesne grozljivke močno spominjajo na zgodnja dela Davida Cronenberga, filma pa je tehnične plati naravnost impresiven, še posebej s skoraj perverzno hedonističnostjo prizorov, v katerih teče kri v potokih in kamera ne obrne pogleda stran od najbolj odurnih in sprevrženih ritualov (gledalec se naj med drugim pripravi na krvave orgije, neprestana sekanja okončin, lupljenje kože ter celo seksualni kanibalizem). Takšen brutalen pristop bo marsikaterega gledalca tudi odvrnil, kar je razumljivo, saj filmi z ekscesnim nasiljem vedno predstavljajo bumerang. Navkljub močno prisotnemu nasilju in grotesknosti pa bi težko rekli, da je The Sadness zgolj naporna vaja v eksplotaciji, saj vključuje ogromno črnega humorja in prefinjeno morbidne satire, ki se več kot očitno dotika paranoidnega stanja duha družbe med izbruhom virusa Covid-19. In kar je še najbolj pomembno; film je napet kot struna in s hitrim tempom poskrbi, da dve uri mineta, kot bi mignil. The Sadness je nezaslišano krut in ogaben, vendar pa hkrati duhovit in napet, zato bo zadovoljil okuse filmskih gurmanov.

Najbolje bo, da že na samem začetku opravimo z opozorilom; španska psihološka srhljivka Shrew’s Nest ni za šibke živce. Film je napolnjen s šokantnimi trenutki, ekscesnim nasiljem ter brutalno realističnimi prikazi številnih tabu tem kot so psihična bolezen, zloraba in disfunkcionalni družinski odnosi. A ti šoki, ki gledalca stresejo do kosti, niso sami sebi v namen; film režiserjev Juanferja Andresa in Estebana Roela ni zgolj eksplotacijska cenenost na ravni tretjerazrednih klavnic, temveč temačna, tesnobna in depresivna slika vsakdana za zaprtimi vrati stanovanj, kjer se večina zgodbe tudi odvije. Tu lahko nemudoma potegnemo vzporednice s klasičnimi “stanovanjskimi” grozljivkami Romana Polanskega; v ospredju zgodbe, ki se odvija v 50. letih minulega stoletja, sta sestri Montse in Nia, ki sta druga drugi hkrati v oporo kot tudi breme. Montse je agorafobična in se boji zapustiti svoje stanovanje, zato večino opravkov prepusti Nii, ki pa s skokokom v polnoletnostjo postaja vse bolj neodvisna in muhasta. Situacijo v stanovanju še dodatno zaostri prihod čednega neznanca Carlosa, ki neke noči ponesreči pade po stopnicah, Montse pa ga vzame v svojo oskrbo, toda kmalu je jasno, da Carlos ni zgolj njen bolnik, ampak tudi ujetnik. Shrew’s Nest je film s počasnim tempom, ki gledalca vedno znova popelje tja, kamor ni pričakoval, osredotočenost na zgolj peščico likov pa omogoča, da zgodba ostaja psihološko poglobljena, gledalec pa nikoli ne izgubi interesa, še posebej zaradi fenomenalne igre Macarene Gomez v vlogi versko blazne in kolerične Montse, ki zna zbuditi enako mero sočutja kot tudi groze. Več o samem filmu ni potrebno izpostaviti, saj bi ga moral videti prav vsakdo, ki prisega na bolj sofisticirane šokerje. Film, ki strese do kosti in gledalcu ne uide iz spomina.

Ocena