Vid Šteh

Naključna srečanja popolnih neznancev, ki se na koncu spremenijo v poučno (in čustveno) izkušnjo so precej pogosti motivi v filmih, katerih sporočilo je opomniti na male dogodke v naših življenjih, ki lahko prinesejo nek manjši preobrat v naših razmišljanjih. Drama Daddio, režijski prvenec Christy Hall, v to situacijo postavi neimenovano mlado dekle (Dakota Johnson), ki jo na letališču pobere taksist Clark (Sean Penn), dvojica pa se med dolgo vožnjo proti njenem domu zaplete v pogovor, ki služi kot boleča retrospektiva njunih življenj z mnogimi čustvnimi primanjkljaji in travmami. Hallova, ki je film tudi spisala, se drži formule Jarmuschove mojstrovine Night on Earth in kultne drame Locke s Tomom Hardyjem v glavni vlogi; dogajanje omeji na taksi in dialoge med glavnima likoma, več od tega pa film niti ne potrebuje. S prefinjeno počasnim tempom, skrbno izbrano melanholično glasbo, odlično spisanimi dialogi ter izvrstnima igralskima predstava tako Johnsonove kot Penna (za slednjega bi si celo upali trditi, da postreže s svojo daleč najbolj ganljivo predstavo v karieri) film potegne gledalca v majhen, vendar čustveno razburkan svet, ki na koncu poti morebiti ne bo prinesel velikih odgovorov, kar pa tudi ni njegov namen. Daddio je film brez klimaksa, sasj ga sploh ne potrebuje; je topla minimalistična drama o odnosih, sprejemanju sebe ter iskanju nečesa, kar bi zakrpalo naše globoko potlačene čustvene rane, dotakne pa se tudi bolj občutljivih tematik kot je žensko iskanje očetovske figure v moških partnerjih. Obilica tem bi lahko povzročila zmedo, toda Hallova uspe vse elemente zapakirati v iskreno in duhovito meditacijo, ki bo ostala z gledalcem še dolgo po nastopu odjavne špice. Daddio je brez kančka dvoma ena od najbolj emocionalnih filmskih izkušenj letošnjega leta.

Podeželska barja so bila vedno hvaležna lokacija za grozljivko, saj njihova enako čarobna kot tudi skrivnostna prezenca pričara prav posebno atmosfero, ki venomer tiči nekje med realizmom in mističnim surrealizmom. Kako odlično izkoristiti omenjeno lokacijo pokaže skrivnostna folk grozljivka The Moor, sicer režijski prvenec Chrisa Cronina, ki ambiciozno prepleta elemente tradicionalnega filma in podžanra najdenih posnetkov, hkrati pa želi zbuditi gledalčevo pozornost s kompleksno in poglobljeno zgodbo o tragični teži izgube, prebolevanju in iskanju upanja, ki pa posameznika lahko vodi v pogubo. Glavna junakinja filma je neuspešna podcasterka Claire, ki je kot otrok priča ugrabitvi njenega najboljšega prijatelja, ki ga kasneje najdejo mrtvega. 25 let kasneje Claire kontaktira prijateljev oče, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da bo morilec njegovega otroka kmalu na prostosti, zato se v družbi raziskovalcev odpravi na potovanje do domnevno zakletega barja, kjer naj bi se nahajalo še več ostankov morilčevih žrtev. Cronin se v svojem prvem filmu trudi, da bi gledalcu pričara prav posebno izkušnjo in to mu do določene mere uspe; The Moor je namreč obogaten z izvrstno temačno atmosfero, kjer med drugim ne manjka mističnih meglic, blata, dežja, živega peska, divjih neviht in skrivnostij bitij. K še boljšemu vzdušju prispevajo tudi pristne igralske predstave in nepredvidljiva zgodba, ki obenem dostavi nekaj domiselnih preobratov, Cronin pa se tudi dobro izkaže pri serviranju strašljivih prizorov, ki niso preveč formulaični in klišejski. Toda tisto, kar pričujoči film vleče navzdol, sta njegov po polžje počasen tempo in obupna razvlečenost; The Moor traja dobri dve uri in ta dolžina ni niti približno upravičena, še posebej nekje na polovici, ko se zdi, da Cronin svoje junake (in gledalca) ujame v ponavljanje in monotonost dogajanja, ki šele proti koncu pridobi tako na akciji kot suspenzu. The Moor je po pričakovanjih film z začetniškimi napakami, toda Cronin ima pred seboj vsekakor obetavno prihodnost.