Vid Šteh

Umetnost v vseh svojih oblikah je pogosto izpostavljala tanko mejo med genijem in norcem oz. ustvarjalnostjo in blaznostjo ter kako posamezniki v iskanju umetniške perfekcije krenejo v ekstreme, iz katerih večkrat ni več povratka nazaj v stanje stabilnosti. Psihološka srhljivka Stopmotion se dotika obravnavanega konflikta z uporabo domiselne groteskne stop-motion animacije, ki počasi najde pot v ranjeno psiho glavne junakinje Elle (znova fenomenalna Aisling Franciosi, ki jo najbolj poznamo in srhljive western mojstrovine The Nightingale), hčerke ostarele animatorke, ki zaradi pešajočega zdravja ne more več normalno opravljati svojega dela, zato ji Elle priskoči na pomoč, toda nemudoma postane jasno, da sta mati in hči v zelo toksičnem odnosu, kjer prva izvaja psihični teror nad drugo, ki pa je prisiljena potlačiti svoje frustracije in jezo. Toda ko mati doleti infarkt, zaradi katerega pade v komo, se Elle čuti dolžno dokončati njen projekt, kar pa se izkaže za težavno nalogo; ko najame stanovanje v skoraj zapuščenem bloku in naveže stik s skrivnostjo deklico, ki ji brez dlake na jeziku pove, da je materin projekt dolgočasen, se Elle odloči, da bo posnela popolnoma nov film o deklici v gozdu, katero preganja zlovešči mož iz pepela. Stopmotion, sicer celovečerni prvenec britanca Roberta Morgana, se zlajane teme iskanja briljance skozi norost dotakne na izredno inovativen in prepričljiv način, saj film, ki ga ustvarja Elle, postane močan del njene resničnosti, ki se postopoma spreminja v stopmotion animacijo z vsemi grozljivimi podobami kot so lutke, izdelane iz ostankov mesa in trupel povoženih živali ter izmaličena glina, ki venomer spreminja videz likov. Film je poln vzdušne atmosfere, ki lovi ravnotežje med surrealno nočno moro in grotesko, vrhunskega suspenza in šokantnih preobratov, ki skupaj vodijo do enega bolj zastrašujočih in naravnost odštekanih epilogov v grozljivkah zadnjega desetletja. Stopmotion je vzoren primer filma, kjer stil ne prevladuje nad vsebino, ampak oba delujeta kot naravni organizem, ki pri gledalcu zbudijo fascinacijo kot grozo, ki je navkljub abstraktnemu ozadju še kako resnična.

Po letu 2010 so knjižni trg zavzele kriminalke, napisane izpod peresov žensk, ki niso sledile formuli klasičnih detektivk pisateljica tipa Agatha Christie, ampak so se osredotočale na psihološke portrete zlomljenih, konfliktnih in z notranjimi demoni preobremenjenih žensk, ki se čisto po naključju zapletejo v zgodbe o umorih, prevarah in drugih kriminalnih ekscesih. Ena od najpopularnejših avtoric novega vala kriminalnih pisateljic je tudi Paula Hawkins, ki je leta 2015 izdala svoj knjižni prvenec, psihološko kriminalko Dekle na vlaku, ki so ga mnogi primerjali s feminističnim odgovorom na mojstra suspenza Alfreda Hitchcocka in njegove klasike kot sta Kliči U za Umor in Dvoriščno okno. Slednja je tudi močno vplivala na avtoričin roman, ki se ponaša z zanimivo strukturo; zgodba je namreč povedana iz perspektiv treh žensk, med poglavji pa so pogosto prisotni tudi časovni preskoki, kjer je nek dogodek moč videti skozi različne oči. Glavna junakinja romana je zapita in zagrenjena Rachel Watson, kateri sta pred časom zaradi neobvladljivega alkoholizma propadla tako kariera kot zakon, njen bivši mož pa si je medtem že našel mlajšo žensko, s katero ima otroka. Ker jo je sram priznati, da je brezposelna, se vsako jutro vkrca na vlak in med vožnjo iz čistega dolgčasa spremlja življenje mladega para, ki živi v eni od hiš tik ob progi. Toda nekega dne opazi, da je v življenje para vstopila neznana oseba, situacija pa postane še bolj napeta, ko ženske iz opazovanega stanovanja nenadoma izgine.

Poleg razkrivanja dogajanja skozi perspektivo treh likov (poleg Rachel spremljamo še Megan, žensko iz opazovanega stanovanja ter Anno, novo partnerico Rachelinega bivšega moža) je posebnost romana Dekle na vlaku v njegovem presenetljivo iskrenem in niti malo moralističnem prikazu življenja alkoholičarke, ki včasih pade v tako močan delirij, da ni več zmožna razlikovati med fantazijami in resničnostjo. Takšen pripovedni pristop, ki se močno zanaša na prezenco t.i. nezanesljivega protagonista, ki svoje razumevanje dejstev venomer spreminja, okvirni kriminalni zaplet začini z visoko mero suspenza in negotovosti, ki bralca ne zapusti vse do zadnje strani. Nasploh je Dekle na vlaku berljiva, tekoča in kratkočasna kriminalka z dovolj zanimivimi liki in posrečenimi preobrati, da bo zadostil apetite tudi bolj zahtevnih bralcev. Navkljub temu pa je težko govoriti o presežku, še posebej, ker je roman bistveno bolj zanimiv, ko se posveča Rachel in njenim spopadom z alkoholizmom, medtem ko z vidika kriminalne zgodbe ne razočara, hkrati pa tudi ne pretrese in kot tak ne ponuja veliko razlogov za ponovno branje.

Če pa se izrazimo v žargonu romana; vožnja z naslovnim dekletom na vlaku je vredna enosmerne karte do cilja, a le redki potniki bodo razmišljali o povratku nazaj domov.