Vid Šteh

Brata Coen, ki sta skupaj ustvaril cel kup modernih filmskih klasik, sta se po zmagoslavju z antologijskim westernom The Ballad of Buster Scruggs odločila, da kreneta vsak svojo ustvarjalno pot. Plodove njunih samostojnih izletov smo bili deležni najprej leta 2021, ko je Joel Coen postregel z odlično in domiselno priredbo Shakespearjeve tragedije Macbeth, dobra tri leta kasneje pa je svojo solo izkušnjo dostavil še Ethan Coen z akcijsko komedijo Drive-Away Dolls, ki predstavlja prvi del t.i. “lezbične” trilogije in bi jo najlažje opisali kot Ethanov poklon lastnim odštekanim in absurdnim cirkusom kot sta Raising Ariziona in The Big Lebowski. Zgodba je postavljena v leto 1999 in spremlja najboljši lezbični prijateljici Jamie in Marian, ki v želji po boljšem življenju z najetim avtomobilom odpotujeta na Florido, toda kmalu se izkaže, da se v prtljažniku vozila nahaja kovček, ki pripada lokalnim mafijcem, kar sproži cel kub absurdnih in komičnih situacij. Drive-Away Dolls je pretiran, teatralen in ekscesno vulgaren film ceste, ki ne pozna nobenih zavor in se razposajeno prepušča svoji nepopustljivi in podivjani naravi, kjer ne manjka straniščnih šal, brutalnega nasilja, odkritih prizorov lezbičnega seksa, psihadelične masturbacije, verižnega preklinjanja in plastičnih dildov, ki ponujajo svojevrstni erotični užitek. Film se več kot očitno zaveda tega, da je skrajno neumen in obešnjaški; njegovi aduti so predvsem odlična kemija med glavnima igralkama Margareth Qualley in Geraldine Viswanathan, ki se iskreno zabavata v vlogah namerno karikaturnih likov, pohvaliti pa je treba tudi unikatno podobo filma, svetlobno hiter tempo in par posrečenih “coenovskih” gagov. Navkljub temu pa smo od filmarja takšnega kalibra, kot je Ethan Coen, pričakovali mnogo več kot simpatično imitacijo eksplotacijskih kriminalk in lezbičnih pornografskih filmov iz 70. let; zgodbe je komaj za vzorec, večina likov ni pretirano zanimivih, mnoge šale zvenijo kot da se jih je Coen izmislil na licu snemanja in dogajanje je včasih tako nefokusirano in nerazvito, da se bo gledalec večkrat vprašal, zakaj bi tako briljantni filmski um, kot je Ethan Coen, zapravljal čas s tako povprečnim filmom. Drive-Away Dolls ni slab film in ponudi nekaj trenutkov posrečenega humorja, toda če ga primerjamo z ostalo filmografijo bratov Coen, izpade precej mlačno in pozabljivo.

Četudi se zdi, da Slovenci v filme, ki se dogajajo v preteklosti, že vrsto let znamo tlačiti popolnoma nič drugega kot zlajano drugo svetovno vojno in klasično obračunavanje med “našimi” in vašimi”, med partizanimi in domobranci in med “rdečimi” in “belimi”, venomer ostaja upanje, da se bo na vsake toliko časa pojavil film, ki bi uspel preseči delitve na ravni otroških iger kavbojcev in indijancev ter ponuditi trezen vpogled v najbolj temačna poglavja slovenske polpretekle zgodovine. Kratki igrani film Nebesa pod Triglavom sprva daje vtis objektivnosti in subtilnega pristopa do tematike medvojnega partizanskega nasilja, vendar pa se hitro izkaže, da gre za še en produkt plitke desničarske ideologije, katere namen ni informirati, ampak čustveno manipulirati z gledalcem, ne da bi mu ob tem ponudil globji kontekst ali trdno ozadje prikazanega. Film je umetniška interpretacija resničnega dogodka iz življenja Rudija Kolariča, ki je zaradi naraščujočega partizanskega nasilja ob koncu vojne zbežal v ZDA; gledalci ga spremljamo kot dečka Jožeta, ki pomaga mami voditi trgovino, dokler v vasi ne pride do pokola družine s strani partizanov, zaradi česar je Jože prisiljen (pre)hitro odrasti. Pričujoči film je s tehničnega vidika povsem soliden in dobro odigran (še posebej je treba pohvaliti Marina Hergula v glavni vlogi), je pa zato toliko slabši kot zgodovinski dokument, saj gledalcu ne ponudi dobesedno ničesar. Film namreč ni dovolj premeten, da bi uspel skriti svoje namere ideološke propagande, ki ves čas manipulira z gledalcem na najbolj lenobne in cenene načine; z nadležno melodramatično glasbo, lesenimi dialogi in plitko zgodbo, ki v slabe pol ure gledalci ne poda nobenega pomembnejšega razloga, da bi mu za dogajanje moralo biti kaj mar. Nebesa pod Triglavom je tako še en film, ki pod pretvezo “doseganja sprave” zgodovino interpretira kot otroško igro v peskovniku, kjer so dejstva pomembna zgolj do točke, ko ta ne ovirajo propagandno naravo filma.