Vampirski grof Drakula je lik, ki ga ni potrebno posebej predstavljati; delno povzet po resničnem romunskem tiranu Vladu Tepesu (1428 – 1467), je sprva zaživel kot osrednji lik dnevniškega romana Dracula pisatelja Brama Stokerja, medtem ko je na velikih platnih ostal večen z mojstrskima interpretacijama velikanov kot sta Bela Lugosi in Christopher Lee. V začetku 90. let pa se je Francis Ford Coppola, sicer mojster filmske raznolikosti, lotil adaptacije omenjenega Stokerjevega romana in znova oživel zlovešči duh vampirja vseh vampirjev, ki ga tokrat utelesi Gary Oldman; mešanica gotske grozljivke, erotične drame, ljubezenske tragedije in kostumskega spektakla dokaj zvesto sledi Stokerjevemu romanu in v skladi z bolj “liberalnimi” časi postreže s precej krvavo, nasilno in temačno vizijo, ki pri gledalcu tudi dandanes pušča zelo mešane občutke. Bram Stoker’s Dracula niti pod razno ni slab film, pravzaprav je ena boljših adaptacij romana in hkrati postreže z najboljšo igralsko interpretacijo naslovnega lika, kjer Oldman za seboj pusti tudi zgoraj omenjena igralska velikana. Oldmanova Drakula je točno tisto, kar se od takšnega lika tudi pričakuje; hkrati očarljiv, šarmanten in tragično romantičen kot tudi nenasitno ubijalski, sadističen in z močno prisotnim odporom do človeštva, kar ga je posledično pahnilo v osamitev znotraj svojega zloveščega gradu. A Oldman ni edini adut, ki ga film ponuja; scenografija, vizualna podoba, kostumografija in glasba so nekaj, o čemer je moč govoriti zgolj v presežkih, obujanje starošolske gotske estetike pa s seboj prinaša šarm, kateremu se gledalec s težavo upre. Nasploh je Bram Stoker’s Dracula spoštljiv poklon Stokerjevi literarni mojstrovini, ki vampirskemu velikanu postavi spomenik, kot si ga zasluži, hkrati pa uspe v slabih dveh urah povzeti bistvo njegove zgodbe o izgubljeni ljubezni, hrepenenju in uničujoči strasti. Film ima resda nekaj pomankljivosti kot so vprašljivi casting (Anthony Hopkins je kot vampirski lovec Van Helsing nekoliko preveč teatralen, medtem ko je Keanu Reeves kot Jonathan Harker tako zanič, da je njegov nastop že vrsto let vreden posmeha) in občasno pretirana melodramatična zgodba, toda kot celota gre vsekakor za vampirsko klasiko, ki jo gledalec zlepa ne bo pozabil.
