Vid Šteh

V duhu gibanj tipa MeToo je seveda pričakovano, da bodo tematike kot so spolno nasilje, nadlegovanje in ponižujoč odnos do žensk našle pot v številne filme, kar včasih vodi do klavrnih rezultatov (bolj zaradi nerodno posredovanih sporočil in pokroviteljskega odnosa do same problematike), včasih pa smo gledalci deležni brutalnega udarca po licu, ki nam nastavi žalostno in nič kaj laskavo ogledalo družbe, v kateri živimo. Psihološka grozljivka Take Back the Night je tiste vrste film, ki se spogleduje z žanrom “filmov o pošastih”, le da je tokrat pošast kakopak simbolična prezenca nasilja nad ženskami in njegovih posledic, ki jih to pusti na posameznici; tokrat ta travma doleti nadarjeno mlado umetnico Jane, ki je nekega večera tarča brutalnega napada, le da ne policiji ne svoji sestri ni zmožna pojasniti, kdo ali kaj jo je sploh napadlo. Za Jane je situacija še toliko slabša, saj je bila v preteklosti aretirana zaradi zlorabe alkohola in drog, hkrati pa se za nje vleče senca njene pokojne matere, prav tako nadarjene umetnice, ki je bolehala za shizofrenijo, rezultat vsega tega pa privede do situacije, ko ji vse manj ljudi verjame, da je bila žrtev napada. Jane tako vzame pravico v svoje roke in začne preko spleta svoje sledilce obveščati o njenem križarskem pohodu zoper neznanega napadalca, vendar pa se kmalu izkaže, da so na delu nadnaravne sile. Take Back the Night je nizkoproračunski film, kateremu se pomanjkanje financ pozna zgolj z vidika rahlo neprepričljivih posebnih učinkov in na trenutke vprašljive igre (z izjemo izvrstne Emme Fitzpatrick v glavni vlogi, ki je film tudi pomagala spisati), vendar pa ima film na srečo veliko adutov, ki ga držijo krepko nad povprečjem. Režiserka in soscenaristka Gia Elliot suvereno, drzno in samozavestno krmari zgodbo, s kateri se na simbolni ravni žal poistoveti ogromno žensk, samo sporočilo filma pa je absolutno preglasno, da bi ga lahko preslišali ali pa zgolj skomignili z rameni. Resda je Elliotova pri posredovanju družbenega komentarja nekoliko preveč očitna in dostavi prgišče rahlo za lase privlečenih enovrstičnic, vendar pa mogoče ravno to pomanjkanje subtilnosti daje filmu duh brutalne iskrenosti, ki se vsekakor ne more primerjati s tematsko podobnimi hollywoodskimi limonadami. Take Back the Night je tako kompetentno in udarno filmsko delo, katerega pomankljivosti so del šarma, s katerim prepriča gledalca.

Ocena

Tisti, ki pozorneje spremljate evolucijo filmskih grozljivk v zadnjih letih, ste verjetno opazili manjšo porast filmov, ki spadajo v podžanr t.i. folk grozljivke, ki naslovu primerno črpa svoj navdih iz folklore. Ta trend je vreden pohvale, saj ljudske vraže in pripovedke s svojo pogosto skrivnostno in mistično pripovedno nitjo predstavljajo neskončen vir ustvarjanja kompleksnih in zanimivih zgodb, k še boljšemu vzdušju pa pripomorejo podobe enako privlačnega kot tudi zloveščega podeželja, kjer se velika večina tovrstnih grozljivk tudi odvija. In če smo bili letos deležni že ene mojstrovine iz tega žanra, psihadelične norosti Men v režiji Alexa Garlanda, ji za petami sledi nizozemski ruralni triler Moloch; ta si za izhodišče sposodi legendo o starodavnem poganskem božanstvu Molochu, ki je od svojih vernikov zahtevalo redno žrtvovanje otrok, ki so s sežigom na grmadi skozi ogenj božanstvu omogočili, da se je dokopal do njihovih duš. Film režiserja in scenarista Nica van den Brinka legedno umesti v moderne čase na sever Nizozemske in predstavi zgodbo mlade vdove Betriek in njene družine, ki je neke noči priča napadu neznanega moškega, četudi za njegovo dejanje ni moč najti globjega motiva. Betriek se med iskanjem odgovorov zaplete z lokalnimi arheologi in odkrije, da je bil napad povezan z nadnaravnimi silami, ki naj bi strašile po podeželju. Moloch je zgovoren dokaz, zakaj je žanr folk grozljivk po več kot sto letih še vedno enako relavanten in strašljiv kot ob svojem nastanku; van den Brink namreč postreže z izredno vzdušno, vizualno atraktivno, odlično odigrana, emocionalno in strašljivo izkušnjo, ki spretno prepleta sodobne problematike težavnih odnosov v disfunkcionalnih družinah ter prebolevanje travme s starodavnimi poganskimi izročili. Film sicer ni brez napak, ki so najbolj očitne pri nekaterih rahlo nedodelanih delih zgodbe in pretirani uporabi posebnih učinkov v zadnji tretjini, ki izničijo mistično same zgodbe. Kljub temu pa je Moloch vzoren predstavnik moderne folk strašljivke, ki ga ljubitelji žanra ne smejo zamuditi.