Francija, pozno 19. stoletje. Neusmiljeni baron Seamus Laurent odredi pokol ciganskega tabora, ki naj bi stal na njegovi zemlji. Ena od cigank, katero živo zakopljejo, nad barona in lokalno prebivalsto prikliče zlovešče prekletstvo in le nekaj dni po pokolu se začnejo odvijati dogodki; mnogi so podvrženi nočnim moram, ki so povezane s skrivnostno morilsko zverjo, za katero zgolj patolog John meni, da ni običajna divja žival, začnejo se kopičiti trupla razkosanega prebivalstva in povrhu tega še neznano kam izgine baronov sin Edward. Sodeč po opisu je jasno, da je grozljivka The Cursed še en v vrsti filmov o volkodlakih ter z njimi povezanih ciganskih prekletstvih, kar je v tovrstnem podžanru stalnica. In gledalec se ne bo zmotil, če pričakuje ravno to; film režiserja in scenarista Seana Elissa niti približno ne odkriva tople vode in se poslužuje mnogih “klišejskih” elementov iz praktično vsakega filma o volkodlakih. Je zaradi tega slab film? Daleč od tega. Ena od odlik filma The Cursed je ta, da gledalcu pričara svet, ki v njemu hkrati prebuja strah kot tudi intrigo; čudovito morbidna atmosfera, podkrepljena z elementi klasične gotske estetike, gledalca nemudoma povleče v zgodbo, filmu pa pomagajo tudi odlična glasba, prepričljive igralske predstave, zgodbi primerno počasen tempo ter Ellisov prefinjen občutek za dviganje suspenza in učinkovito strašenje. In glede na to, da je eden od večjih problemov mnogih grozljivk dandanes ta, da niso strašljive, The Cursed več kot upravičeno dokaže, da je film, ki bo poskrbel za grizenje nohtov in pospešen srčen utrip. Na nek način bi lahko rekli, da je The Cursed ekvivalent vožnje z vlakcem smrti; povečini vemo, kaj lahko od izkušnje pričakujemo, vendar v njej, dokler traja, neizmerno uživamo.

Woodland Grey, zmes Lynchevske surrealne nočne more in psihadelične folk grozljivke, na več mestih citira odlomke iz pravljice Janko in Metka, med drugim tudi prizor, kjer Janko in Metka v upanju, da se ne bi izgubila v gozdu, za seboj puščata drobtinice kruha. In to puščanje drobtinic je hkrati strategija, ki jo ubere pričujoči film režiserja in scenarista Adama Reiderja; v slabi uri in pol se pred gledalčevimi očmi odvija misteriozna zgodba o mladem dekletu, ki skuša preboleti dedkovo smrt s sprehodom po gozdu, vendar se pri tem hudo poškoduje, na pomoč pa ji priskočil samotarski moški, ki živi v zanemarjeni prikolici sredi gozda in čuva grozljivo skrivnost. Woodland Grey je film, katerega gledalece morebiti ne bo nikoli docela razumel, saj vse do zadnje minute ohranja visoko raven enigmatičnosti, hkrati pa je zgodba napolnjena s simbolizmom in čudaškimi elementi, zaradi katerih je težko ločiti kaj je v filmu mišljeno kot resničnost in kaj kot čista fantazija. Na tej točki se bodo gledalci razdelili na dve skupini; na tiste, ki bodo v omenjenem razvoju zgodbe videli pretenciozno artistično napihovanje in vsebinsko brezciljnost in tiste, ki jih bo bolj kot zgodba fasciniralo surrealno vzdušje in cel kup bizarnosti. A ne glede na končni rezultat je treba priznati, da Woodland Grey ni izguba časa, še posebej zaradi dobrih igralskih predstav, všečnih (pa četudi nedodelanih) likov in tudi zato, ker se potrudi zgraditi unikaten svet, zgodba pa več kot očitno poganjajo ambicije, za katere pa bi lahko rekli, da so morebiti previsoke. Težaven, konflikten, vendar hkrati fascinanten film.