Narediti film, kjer je večina osrednjih likov ostudno nesimpatičnih, je naporno delo, ki v večini primerov ne prinese zadovoljivih rezultatov. Kako tudi ne… težko je namreč pričakovati od gledalca, da ga bo zanimala zgodba z liki, ki so tako zoprni, škodoželjni, sadistični in cinični, da so najboljša družba zgolj takrat, kadar jih ni v bližini. Tako nekako bi opisali veliko večino nastopajočih v črni komediji Trash Fire; Owen je cinični nergač, ki popiva, mu je malo mar za lastno dekle Isabel, hkrati pa mu življenje grenijo bulimija, epileptični napadi ter splošno pomanjkanje pravega smisla vsakdanjika. Šele ko Isabel zanosi, se v Owenu začne nekaj premikati, kar ga celo privede do odločitve, da bo znova navezal stik s svojo odtujeno babico in grozljivo iznakaženo sestro Pearl, ki je zaradi požara v mladosti, v katerem sta tudi umrla Owenova starša, na večini telesa doživela hude opekline. Trash Fire je za ogled neprijeten film in tega tudi nikoli ne skriva; humor je izrazito črn, hudoben in poln zoprnega cinizma, liki pa – kot že nekajkrat omenjeno – povečini odbijajoči, saj nesramežljivo kažejo svoje skorajda sociopatske vzorce obnašanje ter splošni prezir do vsega obstoječega. Film režiserja in scenarista Richarda Batesa Jr.-.ja ima ogromno potenciala za negledljivo katastroto, toda njegova spretnost vzdušnega razvijanja zgodbe, sposobnost kovanja šokantnih preobratov ter serviranja zlobnega humorja so preveč na mestu, da bi film označili za slabega. Še več; za tiste, ki so vam pri srcu politično nekorektne in pikre šale, pomešane z umazano estetiko klasike Psycho, bo pričujoči film več kot idealna izbira za preganjanje dolgčasa. Odlične igralske predstave, brutalni konec in venomer prisotna samoironična narava izdelka delajo iz filma Trash Fire nenavaden, vendar mikaven užitek.
