Shelley je celovečerni prvenec iranskega filmarja Alija Abbasija, ki sicer že od leta 2002 živi na Danskem, medtem ko je v svoji domovini zaradi pogosto provokativnih in radikalnih projektov žal nezaželjen. Da mu kontraverznost, brutalnost in mračnost niso tuji, potrjuje tudi že omenjeni prvenec, psihološka srhljivka o mladi romunki Eleni, ki sprejme delo gospodinje pri starejšem paru Louisi in Kasperju, ki živita brez elektrike in kakršnekoli moderne tehnologije v odročni hiši ob jezeru. Ko Louisa potoži, da je neplodna, se Elena v zameno za visoko vsoto denarja odloči postati nadomestna mati in roditi njenega otroka, toda nosečnost kmalu postane močan izziv tako za mlado dekle kot za par, ki niso pripravljeni na bizarne sanje, nenadne spremembe obnašanja, nepojasnjene bolečine in občutke, da z otrokom nekaj ni v redu. Shelley več kot očitno imitira formula Polanskijeve grozljive klasike Rosemary’s Baby in to celo do te mere, da se poslužuje enekega minimalističnega pristopa ter sugestiranja, da je groza tisto, kar je očem nevidno. V maniri Abbasijeve umazane poetike je dogajanje pogosto brutalno in neprijetno za gledalčeve oči, toda filmu je težko očitati, da ne pritegne pozornost, še posebej zaradi izvrstne moreče atmosfere, vrhunske glasbe ter odlične igre, še posebej Cosmine Stratan v vlogi Elene, do katere čutimo enako mero sočutja kot tudi zgražanja, še posebej, ko v drugi polovici filma vzpostavi sovražen odnos do nerojenega otroka. Shelley ni posebej izviren film, saj so bile Rosemaryjine prigode s satanskim plodom bolj inovativne in drzne, gledalce pa bi lahko zmotilo pomanjkanje pravih odgovorov na številna vprašanja, toda navkljub temu gre za več kot obetaven prvenec drznega iranskega filmarja.

Pred dobrimi 20. leti je Nemčijo pretresel ostuden zločin t.i. prostovoljnega kanibalizma; 40 – letni popravljalec računalnikov Armin Meiwes je na spletnem forumu, na katerem se zbirajo ljudje s kanibalističnim fetišem, navezal stisk s 43 – letnim inženirjem in izrazil željo, da bi ga (z njegovo privolitvijo) pojedel. Dvojica se je kasneje srečala v živo in “gostijo” celo posnela na videokamero, zločin pa je bil zavoljo bizarnosti deležen velike medijske pozornosti ter navdihnil celo serijo ekstremnih grozljivk, ki so se senzacionalistično napajale z umazanimi podrobnostmi omenjene tragedije. Britansko črno komedijo Feed Me bi lahko uvrstili v to kategorijo eksplotacijskih šokerjev, saj jo je delno navdihnil Meiwesov primer; Jed po tragični smrti svoje žene pade v brezno depresije, nespečnosti in samopoškodovanja, življenje pa se mu še dodatno zaplete, ko trči ob nevrotičnega kanibala Lionela, ki mu ponudi enostavno rešitev vseh njegovih problemov; končal bo Jedovo težko življenje s tem, da ga bo pojedel. Že iz okvirnega zapleta je jasno, da Feed Me ni film, namenjen širšemu občinstvu, saj bo to izrazito črn, skorajda morbiden smisel za humor ter nesramežljivo razkazovanje gnusnosti interpretiralo kot praznoglav šok, toda ravno ta razposajenost ter nonšalantna narava filma sta njegova glavna aduta. Odlične igralske predstave, izredno prepričljivi posebni učinki ter kompetentno ohranjanje ravnotežja med gnusom in morbidno očarljivostjo so preveč očitni, da se bolj ekstremno usmerjeni gledalci ob filmu ne bi na smrt zabavali, pa četudi se bodo na več točkah znašli v dilemi, če je to, kar gledamo, mišljeno kot nekaj smešnega ali pa je naš smisel za humor že prišel v tako bolno fazo, da smo politični korektnosti in uglajenosti pokazali sredinca. Feed Me se sicer nikoli ne poglobi v ozadje osrednjega konflikta in tako deluje rahlo površinsko, njegova kombinacija gravža in smeha pa prav tako ne bodo pogodu vsakemu gledalcu. Navkljub napakam pa gre za pravo poslastico za tiste, ki si želite bolj politično nekorektne in umazano ostre komedije absurda.