Motiv čarovništva oz. lovov na čarovnice, ki so terjali na tisoče nedolžnih življenje, je še danes globoko ukoreninjen v zavesti feminizma, saj bolj zgovornega primera sadističnega izživljanja patriarhalnega režima nad ženskami, ki niso sledile družbenim normam, skozi kolesje zgodovine s težavo najdemo. Tega motiva se poslužuje tudi nadnaravni triler She Will; v njem spremljamo ostarelo igralko Veronico Grant, ki se po zahtevni operaciji, kjer ji odstanijo obe dojki, odloči za zdravljenje v odmaknjenem gorskem letovišču, ki je bilo v preteklosti prizorišče množičnega sežiganja čarovnic. Ob prihodu začne Veronica čutiti močno čustveno povezavo s krvavo zapuščino kraja in kmalu se razkrijejo številne tragičnega podrobnosti iz njenega življenja, kar med drugim vpliva tudi na njen odnos z negovalko Desi. She Will je ambiciozen celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Charlotte Colbert, ki na subtilen, poetičen pa tudi grotesken način vleče vzporednice med tragično življenjsko zgodbo glavne junakinje in čarovnicami, ki so gorele na grmadi zaradi vraževerja in starokopitnih prepričanj. Colbertova trpljenje glavne junakinje manifestira skozi surrealne in abstraktne podobe, hkrati pa dogajanje umesti v okolje mističnih gozdov, kjer je meja med resničnostjo in fantazijo praktično neobstoječa. Vzdušje filma je torej na mestu, igralska kreacija Alice Krige nadstandardno dobra, omenjene abstraktne odobe polne izvirnega simbolizma in fascinantne čudaškosti… a navlkjub temu se zdi, da bi She Will lahko bil bistveno boljši film kot je. Večino njegovih težav je moč pripisati spoznanju, da je film navkljub skromni dolžini ure in pol še vedno predolg in nasičen s ponavljajočimi kadri, nepotrebnimi stranskimi štorijami (tako Veronicina negovalka kot epizodni nastop vetera Malcoma McDowella sta popolnoma odveč), pretiranim razlaganjem vsebine ter zatekanjem h klišejem, kar je še najbolj izrazito v zadnji tretjini. She Will je tako obetaven, vendar neizkoriščen prvenec režiserke, ki bo v prihodnje vendarle zadela v polno.

Južnoafriška produkcija je žal šele v zadnjih letih pridobila na veljavi, zato je vsak ogled filma s tega dela sveta prava poslastica, še posebej, ko filmi brez odvečne sluzavosti in za lase privlečene politične korektnosti nagovarjajo težke politične tematike kot je npr. aparthaid in njegove posledice na duševno stanje afriške družbe. Slednje predstavlja temelj pričujoče psihološke srhljive Good Madam filmarke Jenne Cato Bass, ki je umeščena v obdobje po koncu apartheida, za katerega se zdi, da sta principa človeškega dostojanstva in osebne svobode obstoječa zgolj na papirju. Zgodba se skoraj v celoti odvije v notranjosti razkošne hiše ostarele belke, ki je zaradi bolezni prikovana na posteljo, zanjo pa skrbi zvesta in ustrežljiva temnopolta služkinja Mavis. Ko se k Mavis preseli njena hčerka Tsidi, začne ta slutiti, da je materina močna navezanost na belo gospodarico posledica nečesa bizarnega, kar se skriva za štirimi stenami hiše. Good Madam je film z ogromno potenciala za dobro socialno angažirano srhljivko, ki prepleta žanrske konvencije in močan družbeni komentar, vendar je pri drugem bistveno bolj uspešna kot pri prvem. Bassova z minimalističnim pristopom uspe na boleče iskren način izpostaviti kompleksne temnopoltega prebivalstva, ki po več letih zatiranja, represije in življenja v strahu ni sposobno normalno zaživeti in se še vedno obupano oklepa preteklosti (v tem primeru bele gospodarice, ki simbolično predstavlja speči režim, ki daje neprivilegiranim manjšinam občutek, da brez njegove trde roke niso sposobne samostojno funkcionirati), film pa postreže tudi z zanimivimi liki in njihovo kompleksno dinamiko, kjer ni prostora za preproste razplete in naivne rešitve zastavljenih eksistencialnih dilem. Z vidika družbene drame je torej film uspešen, se pa mu toliko bolj zalomi, ko stopi na pota grozljivke, saj je premalo napet in strašljiv. Nadnaravni elementi pogosto izpadejo neprepričljivo in včasih že kar nenamerno komično, Bassovi pa preglavico dela to, da si želi gledalca predstaviti na nepredvidljive načine, vendar daje vtis, kot da ne ve točno, kako to doseči. Nasploh se zdi, da bi Good Madam bolje funkcioniral kot strogo realistična socialna drama, kot grozljivka pa je manjši strel v prazno.