Filmska franšiza Evil Dead, ki jo je leta 1981 s prvim poglavjem zakrivil Sam Raimi, se na vsake toliko časa prebudi iz kreativnega spanca ter postreže z novo porcijo krvave zabave, po kateri je najbolj znana. In če so bili Raimijevi filmi zaznamovani z izrazito teatralnostjo in črnohumorno grotesknostjo, je istoimenska predelava iz leta 2013 franšizo osvežujoče ponesla v bolj temačne oz. resnejše vode (kolikor je to pač pomoče), kjer je bistveno več poudarka na ekscesnem nasilju, strašljivih podobah kot pa humorju. Z enakim tonom je zaznamovan tudi najnovejši peti film v franšizi z naslovom Evil Dead Rise, ki nima veliko skupnega s prehodniki, četudi je zaželjeno, da je gledalec z njimi seznanjem, saj mu bo s tem ozadje zgodbe bistveno bolj razumljivo. Film irskega režiserja in scenarista Leeja Cronina, ki je leta 2019 presenetil z izvrstno grozljivko A Hole in the Ground, postreže z nekaterimi vidnejšimi spremembami, ki jih bodo oboževalci franšize verjetno sprejeli z mešanimi občutki; za razliko od prehodnikov, ki so se odvijali v ruralnem okolju, se pričujoči film odvija v urbanem stanovanjskem kompleksu, kjer revna družina med hudim potresom naleti na razpoko v tleh, ki razkrije podzemni prostor, v katerem se med drugim nahaja zlovešča knjiga mrtvih in gramofonske plošče z bizarnimi ritualnimi pridigami. Kar sledi, je slabo uro in pol dolga orgija krvi, jokanja, kričanja in bežanja pred nadnaravnimi demoni… nič več in nič manj. Kjer se film izkaže, je predvsem v vnašanju sprememb, ki franšizo Evil Dead rešuje pred padcem v predvidljivost in formulaičnost; Cronin izvrstno izkoristi tesnobno in temačno okolje stanovanjskega kompleksa in postreže z nemalo strašljivih prizorov (tudi po zaslugi odličnih posebnih učinkov, prepričljive maske ter predvsem fenomenalne igre Alysse Sutherland, ki ukrade vsak prizor, v katerem se nahaja), nezapletena zgodba ima hiter tempo, zaradi katere sicer žrtvuje nekoliko globjo karakterizacijo likov, film pa privede do vrhunca v zadnji tretjini, kjer se prepusti divji krvavi orgiji, ob kateri bi se tudi imetniku najbolj znane motorke na svetu, Ashu Williamsu pocedile sline. Evil Dead Rise znotraj žanra nadnaravnih grozljivk ne prinaša revolucije, vendar se niti ne pretvarja, da želi to doseči; namen filma je dobra krvava zabava in s tega vidika je več kot uspešen.

The Long Night (sprva imenovan The Coven) ne bi mogel biti bolj tipičen predstavnik okultne klavnice; mlad par Grace in Jack odpotujeta na ameriški jug, da bi se seznanila s skrivnostno preteklostjo Gracine družine. Kmalu po njunem prihodu ju začne zasledovati bizarni kult, ki je kakopak usodno povezan z Grace in njenim nikoli docela pojasnjenim otroštvom. Sodeč po predvidljivi vsebini je težko govoriti, da pričujoči film odkriva toplo vodo oz. prinaša nekaj bistveno novega znotraj žanra grozljivk; The Long Night si sposodi praktično vse obstoječe žanrske klišeje in dostavi zgodbo, zgrajeno po preverjeni formuli, ki prepleta atmosferičnost ter prizore ekscesnega nasilja. Pa vendar mora vsaka dobra grozljivka vsebovati vsaj minimalno mero suspenza in vzdušno ozračje, da lahko prepriča gledalca iz iz tega vidika je The Long Night dokaj uspešen film. Igralske predstave so solidne, osrednja lika sta dovolj simpatična, da gledalcu zanju ni vseeno, film pa najbolj zasije v trenutkih, ko predstavi fascinantno bizaren svet okulta, ki se spogleduje z estetiko t.i. folk grozljivk, hkrati pa prepriča s privlačno fotografijo, izpiljeno vizualno podobo ter čudaškimi, vendar mikavnimi ekscesi, ki morebiti delujejo nekoliko eksplotacijsko, vendar na srečo venomer ostajajo v meji zdravega okusa. The Long Night je film brez vidnejših presenečenj, a je kljub temu solidna izkušnja, ki je zabavna, dokler traja. In ker ne traja dolgo, nanjo ne moremo biti jezni.