Julia (Maika Monroe) se s svojim možem preseli v romunsko prestolnico Bukarešto, kjer je on zaradi službenih obveznosti večino dni odsoten, ona pa začne sumiti, da jo eden od sosedov zasleduje. To predstavlja okvirni zaplet psihološke srhljivke Watcher, ki vsaj na prvi pogled ne obeta več kot hitro pozabljivo in generično kopijo Hitchcockove klasike The Rear Window; znova imamo opravka z nič hudega slutečo posameznico, ki skozi okno svojega stanovanja spremlja dogajanje v sosednjem bloku in pri tem ugotovi, da je pod neprestanim nadzorom neznanega zasledovalca, postopoma pa začne glavna junakinja izgubljati razsodnost, saj ni povsem jasno, če je nevarnost, katero sluti, realna ali zgolj produkt njene osamljenosti in strahov pred življenjem v tuji državi. Watcher je po svoje čuden film, saj se sprehaja po preverjenih poteh in le redkokdaj odstopa od žanrskih konvencij voajerskih trilerjev, vendar pa hkrati poskrbi za presenetljivo napeto in vzdušno odisejado v gnilo drobovje tesnobnih in depresivnih blokovskih naselij, kjer se gledalec skupaj z glavno junakinjo počuti kot da bi bil ujet v kafkovskem labirintu z ne povsem jasnim razumevanjem tega, kdo predstavlja tvojega zaveznika in sovražnika. Režiserka in scenaristka Chloe Okuno se zaveda, da s filmom ne odkriva tople vode, ravno zato pa tega zaznamuje z potrpežljivim tempom, ki ohranja visoko mero suspenza, vrhunsko mračno atmosfero, ki se je ne bi branil noben moderni neo-noir psihotriler ter simpatično glavno junakinjo v očarljivi igralski kreaciji Monrojeve. Je Watcher prelomnica v žanru grozljivk? Daleč od tega. Je pa navkljub temu kvalitetna žanrska zabava za ljubitelje t.i. zalezovalskih trilerjev.

Frederick in Ethel Mason sta starejši zakonski par, ki preboleva tragično izgubo njuno posvojene hčerkice, ki je umrla v prometni nesreči. Frederick je bivši duhovnik, ki sicer še vedno ohranja vero v Boga, vendar pa je po drugi strani vedno znova obdan z dvomi, da so ga sile, v katere je nekdaj močno verjel, pustile na cedilu. Njegova prepričanja pa postanejo še bolj načeta, ko na dom zakoncev prispe neznanec Aaron, katerega sprva prijateljska in topla prisotnost postanejo vse bolj zlovešča in usodno povezana s Frederickovo temačno preteklostjo. The Righteous na površju deluje kot religiozna drama in do določene mere to tudi je, vendar pa je sporočilno precej bolj razširjena in univerzalna, da se bo z lahkoto dotaknila tudi občinstva, ki nima interesa v vzpostavljanju vere do Boga. Občinstva, ki je seveda pripravljeno na bolj zahtevno kombinacijo psihološke drame in nadnaravnega trilerja, saj režiser, scenarist in eden od glavnih igralcev Mark O’Brien (film je hkrati njegov režijski celovečerni prvenec) daje ogromno poudarka na dialogih in razvoju likov, medtem ko sta strah / groza posredovana zgolj preko peščice strašljivih prizorov (zahvaljujoč izvrstni črno-beli fotografiji, ki vzpostavi tesnobno ozračje) ter občasnih trenutkov, ko v sicer strogo realistično zgodbo vdre elemen nadnaravnega. Pravzaprav bi težko rekli, da je The Righteous grozljivka, saj bistveno bolj funkcionira kot psihološka drama o odpuščanju, travmi, prebolevanju in izgubi nedolžnosti. S tega vidika film svoje delo opravi z odliko, četudi se bo marsikateremu gledalcu zdel dolgočasen in preveč statičen (lahko bi rekli, da bi bolje funkcioniral kot gledališka igra), toda navkljub nekaterim manjšim spodrsljajem ima The Righteous dovolj kvalitet, da bo zadostil željam filmskih sladokuscev.