Claire je socialna delavka, ki preživlja težke čase; preboleva smrt svojega sina, zaradi katere se ji hkrati začne krhati odnos s partnerjem, poleg tega pa jo na vsakem koraku spremljajo nepojasnjene grozljive vizije. Življenje se ji še dodatno zaplete, ko v službi sprejme primer nasilja v družini, za katerim naj bi stale nadnaravne sile. The Live in the Grey s svojim okvirnim zapletom spominja na še eno formulaično in nedomiselno strašljivko, vendar pa gre na srečo zgolj za lažni videz; pod površjem se namreč skriva poglobljena, čustvena in presenetljivo ganljiva karakterna študija osebe, ki se ni zmožna soočiti s svojo bolečino, zato obtiči v nekakšnih zemeljskih vicah, nekje na točki med nebesi in peklom, kjer ni nobena odločitev jasna in prihodnost obstaja zgolj kot meglica nepovezanih posameznikovih odlomkov iz preteklosti in sedanjosti. Film bratov Abela in Burleeja Yanga od gledalca zahteva veliko pozornosti, saj se ne fokusira zgolj na dostavljanje groze, temveč skuša približati simpatično, vendar ranljivo glavno junakinjo (odlična Michelle Krusiec) in na karseda realističen, prizemljen in nesentimentalen način razgaliti temačnost njenega notranjega boja in bolečine, ki žal predstavlja ključen element prebolevanja izgube bližnjega. Še posebej zanimivo pa je to, da film koncept prebolevanja ne omeji zgolj na živeče ljudi, ampak tudi dušam pokojnikov, ki so prav tako obsojene na ponavljajoče cikle prebujanja osebne bolečine, ki bo izginila šele tedaj, ko se bodo z njo uspeli sprijazniti. Zaradi dolžine skoraj dveh ur, počasnega tempa, potrpežljivega razvoja zgodbe in osredotočenosti na emocionalno plat zapleta bo film razočaral odjemalce bolj komercialno zastavljenih grozljivk, kjer se strašljivi prizori vrstijo eden za drugim in je prostora za razvoj zgodbe bolj malo. They Live in the Grey se resda ne uspe izogniti nekaterim žanrskim klišejem ter pretiravanjem (kar je razvidno tudi v sicer razumljivem, toda premalo raziskanem končnem preobratu), vendar je kot celota dobrodošla osvežitev znotraj žanra nadnaravnih dram.

Filmi, ki se večinoma odvijajo na eni sami lokaciji, so logistično morebiti preprosti, toda vsebinsko toliko bolj zahtevni, saj je treba gledalce prepričati z zanimivo zgodbo in odličnim glavnim igralcem, ki uspe obdržati pozornost za slabo uro in pol. Te naloge se loti tudi psihološka srhljivka Alone With You, ki več kot očitno črpa navdih iz “stanovanjske” klasike Repulsion legendarnega Romana Polanskega; opravka imamo namreč z mlado žensko, ki med čakanjem na prihod ljubimke ugotovi, da ne more zapustiti stanovanja je priča seriji nenavadnih pojavov, ki postopoma razgalijo ozadje njene tragične življenjske zgodbe. Če se komu zgodba zdi predvidljiva in formulaična, ima delno prav; Alone With You je film, ki ste ga že mnogokrat videli in ne ponuja ničesar bistveno novega oz. šokantnega, pa vendar to ne pomeni, da je njegova kvaliteta šibka. Kot že rečeno; film se odvija na eni sami lokaciji in je tako precej odvisen od nastopa glavne igralke Emily Bennett (ta je film tudi režirala in spisala), ki – z izjemo nekaterih stranskih likov, ki se v filmu pojavijo zgolj za nekaj sekund – na svojih plečih nosi kompleksno zgodbo o izdaji, ljubosumju, čustveni manipulaciji in strahu pred soočanjem s kruto resnico. In Bennettova svoje delo opravi presenetljivo dobro, zgodba glavne junakinje pa je posejana z mnogimi subtilnimi sledmi, ki postopoma privedejo do tragičnega epiloga, ob katerem pa gledalec ne dobi občutka, da mu film preveč na silo pojasnjuje, čemu je sploh bil priča. Ravno ta raven misterioznosti, tesnobne atmosfere in zatekanje k praktičnim učinkom ustvarijo iz filma Alone With You povsem spodobno žanrsko zabavo za ljubitelje psiholoških trilerjev.