Celovečerni prvenec irskega režiserja in scenarista Liama Gavina z naslovom A Dark Song se začne s precej enostavnim, skorajda generičnim zapletom; Sophia, ki preboleva smrt svojega sina, najame osamljeno hišo na podeželju in naveže stik z vročekrvnim Josephom, sicer odličnim poznavalcem okultnega, da bi z njegovo pomočjo izvedla zapleten ritual, ki bi ji omogočal ponoven stik s pokojnim sinom. Do te točke je gledalec prepričan, da ima pred seboj še eno sentimentalno nadnaravno dramo, vendar pa Gavin prežvečenost zapleta kompetentno zapakira v unikatno, nenavadno, pa četudi za marsikaterega gledalce nekoliko nevzdržno izkušnjo, ki ob nastopu odjavne špice pušča konfliktna mnenja o končnem rezultatu. Film se premeteno odmika od žanrskih konvencij in stavi bolj na zgodbo in osrednja lika (ta sta večino časa tudi edina prisotna v filmu), hkrati pa skuša pripovedno moč okrepiti s počasnim in potrpežljivim grajenjem tesnobne atmosfere, ki presenetljivo dolgo ohranja vez z realnostjo in se šele v zadnji tretjini začne močno spogledovati z nadnaravnim. Pravzaprav bi bilo film A Dark Song krivično označiti za grozljivko, vsaj v klasičnem pomenu besede ne, ampak bolj kot nadnaravno dramo, ki tematizira posameznikovo soočanje s potlačeno travmo, odpuščanje ter uničujočo moč, ki jo na človeku pusti nerazrešena krivda. Sicer bi težko rekli, da film odkriva toplo vodo, toda spretna režija, odlični igralski predstavi Catherine Walker in Steva Orama ter unikatno vzdušje gledalca ne odvrnejo od spoznanja, da ima pred sabo zanimiv film z močnim avtorskim pečatom. Edino, kar pa bi znal pokvariti užitek, je (pre)počasen tempo, ki od gledalca zahteva ogromno potrpljenja, še posebej, ker se zgodba začne sestavljati šele v zadnje četrt ure, do te točke pa se zna zgoditi, da bo gledalec dobil občutek, da se vrti v nekakšnem začaranem, četudi še vedno fascinantnem krogu. A Dark Song ni film za vsakogar, bo pa vsekakor našel mesto v srcih vseh zahtevnejših oboževalcev grozljivk.

Filme kot so The Last Thing Mary Saw je težko opisati; na površju se zdi, da gre za še eno grozljivko o demonski obsedenosti znotraj globoke verne skupnosti, vendar pa ima celovečerni prvenec Edoarda Vitalettija tendenco, da skriva svoje prave namene vse do prihoda odjavne špice. Zgodba, ki se odvija pozimi leta 1843, v ospredje postavi družino, ki se znajde pred težko preizkušnjo; hčerka Mary se zaplete v lezbično razmerje s služkinjo Eleanor, zato preostali člani poiščejo pomoč pri zlovešči glavarki družine, ki se “grešno” dvojico odloči podvreči seriji ponižujočih zasliševanj in bolečih kazni. Vse to predstavlja zgolj majhen del zgodbe, ki se proti pričakovanjem ne oklepa zlajanega zapleta o obsedenosti oz. izganjanju demonskih sil, ampak namesto tega krene v smer zahtevne karakterne študije, ki se zgolj na trenutke spogleduje z elementi gotske srhljivke. Ravno zaradi tega je film težko priporočati vsakemu oboževalcu grozljivk, saj Vitalettija ne zanimajo konstantna akcija, posebni učinki ali celo strašenje na ravni klasik kot sta The Exorcist ali The Shining. Ravno nasprotno; The Last Thing Mary Saw je film, ki se zanaša zgolj na zadušljivo in temačno atmosfero, večplastno mistično ozadje zastavljene zgodbe ter igralske predstave, ki so vsekakor na visokem nivoju, še posebej Stefanie Scott in Isabelle Fuhrman v glavnih vlogah. Film gre v svoji nekonvencionalnosti celo tako daleč, da zadnjo tretjino skoraj v celoti zavije v grobno tišino, kar ustvari prav posebno vzdušje in presenetljivo visok nivo suspenza ter posledično tudi groze, ki je podana subtilno in po principu manj je več. The Last Thing Mary Saw zaradi svojega počasnega tempa in včasih precej zbegane pripovedne niti lahko v očeh mnogih gledalcev predstavlja čisti dolgčas, kar je upravičen očitek, toda nihče ne more zanikati, da je Vitalleti obrtniško spreten filmar, ki kaže ogromno potenciala. Upajmo lahko, da bo šlo v prihodnje z njegovo kariero samo še navzgor.