Vid Šteh

Prozna dela H.P Lovecrafta predstavljajo sila naporen in nehvaležen material za prepričljivo in predvsem spoštljivo filmsko adaptacijo, zato je treba koprodukcijski fantazijski srhljivki Dagon že v prid šteti to, da se te težke naloge loti z dobršno mero samozavesti in poguma. Film režiserja Stuarta Gordona je nastajal več kot petnajst let in navkljub temu, da nosi naslov ene od Lovecraftovih kratkih zgodb iz zgodnejšega obdobja, je v prvi vrsti moderna (in precej svobodna) interpretacija pisateljeve znamenite pripovedke Senca nad Innsmouthom, ki služi kot dodatek k razumevanju lika zloveščega morskega božanstva Cthulhuja, ki je zaznamoval mnoga Lovecraftova dela. Zgodba spremlja mlad par, ki krene z barko na križarjenje po španskem morju, vendar plovilo zaradi nenadne močne nevihte nasede ob obalo skrivnostnega ribiškega mesta Imboca (španski prevod za Innsmouth) in se znajde na begu pred njegovimi izmaličenimi prebivalci, ki častijo božanstvo Dagona in mu v zameno za neskončne količine zlata in drugega bogastva darujejo človeške žrtve. Četudi bodo mnogi oboževalci trdili, da je Lovecraftova proza nekompatibilna s sedmo umetnostjo, uspe Dagon delno odpraviti ta predsodek, saj pričujoči film navkljub mnogim spremembam in nerodnostim izpade kot spoštljiva adaptacija ne zgolj obravnavane kratke zgodbe, ampak tudi avtorjeve zapuščine nasploh. Dobre igralske predstave, prepričljiva maska, vzdušna temačna fotografija, živahno dogajanje in kompetentno prepletanje izročila kozmične groze in absurdne črne komedije so glavni aduti Gordonovega filma, pa četudi se pri tem spotakne ob mnoge tehnične pomankljivosti in manjše nerodnosti. Nekateri posebni učinki so dokaj neprepričljivi (kar je verjetno posledica majhnega proračuna), film na več mestih pretirava z nasiljem in teatralnostjo, zgodba ima par lukenj, prav tako pa se zdi, da bi film profitiral od tega, da bi ustvaril kar direktno adaptacijo kratke zgodbe kot pa moderno priredbo, ki izgubi nekaj čara, po katerem je Lovecraft poznan. Dagon je nepopoln, vendar spošljiv poklon mojstru kozmične groze.

Britanska nadnaravna strašljivka Shepherd ne zapravlja časa s svojimi nameni; gre za film, katerega zgodba se gradi preko počasnega in potrpežljivega razvoja emocij glavnega junaka, ki s svojo notranjo stisko vpliva na dogajanje, ki je morebiti zgolj produkt njegove razklane domišljije. Okvirna zgodba pričuz jočega filma sledi tradiciji t.i. izolacijskih šokerjev tipa The Shining; Eric Black preboleva smrt svoje zaročenke Rachel, zato sprejme službo pastirja na osamljenem otoku s svetilnikom, po pričakovanjih pa začnejo občutki osamljenosti in globoko potlačene krivde načenjati njegovo psiho, temu pa sledi serija bizarnih nadnaravnih dogodkov, ki razgalijo tragično ozadje Ericove zgodbe. Shepherd s svojo izpiljeno temačno fotografijo, vzdušnimi zvoki abstraktnega in grotesknega ter temačnim razpoloženjem izrazito amtosferičen film, ki gledalcu noče zgolj predstaviti svet, v katerem se nahaja, ampak ga tudi občutiti. Zato ne preseneča, da je film zaznamovan s počasnim tempom, zgolj redkimi trenutki suspenza ter psihološko kompleksno in za “povrečnega” gledalca naporno zgodbo, ki tematizira občutljive tematike kot sta prebolevanje travme, žalovanje in uničujoča avtorefleksija, ki glavnemu junaku ne prinaša nujno odrešitve, po kateri hrepeni. Z drugimi besedami; Shepherd ni klasična grozljivka, ki se ne zanaša na cenene trike, pretirano uporabo posebnih učinkov ter neprestano akcijo. Je globoko razmišljujoča, meditativna in s pristno gotsko atmosfero obarvana psihološka drama, ki bo za mnoge gledalce vznemirljiva kot tudi naporna. Film je morebiti res nekoliko prepočasen in razvlečen (traja skoraj dve uri, čeprav bi lahko bil vsaj 30 minut krajši), končni razplet pa prav tako ne bo nikogar presenetil, hkrati pa je očitno, da Shepherd večino svojih idej dolguje klasiki The Shining in drugim “izolacijskim trilerjem”. A tudi z vsemi napakami, je pričujoči film več kot primeren za oboževalce atmosferičnih strašljivk.