Vid Šteh

Glede na to, da smo v zadnjih letih (oz. od izbruha famozne korone) podvrženi valu različnih laži, nasprotujočih si informacij ter teorij zarote, ki negirajo že uveljavljene hipoteze o svetu, v katerem živimo, se zdijo takšni filmi kot je Bug kot nekakšna prerokba časov, ki šele prihajajo. Resda je psihološka srhljivka, posneta po istoimenski gledališki igri Tracyja Lettsa, osredotočena na klasično predpostavko, da nas oblast skuša nadzorovati s pomočjo vohunskih aparatov (v primeru pričujoče igre in filma gre za insekte), vendar temelj ostaja isti; tudi če nisi paranoičen, še ne pomeni, da ti niso na sledi. Film legendarnega režiserja Williama Friedkina se skoraj v celoti odvije znotraj motelske sobe, kjer se natakarica Agnes skriva pred svojim nasilnim bivšim možem, hkrati pa še vedno ni prebolela nenadno izginotje njenega sina pred skoraj desetimi leti. Ko ji prijateljica predstavi klateža in nekdanjega vojaka Petra, dvojica skupaj preživi noč, hkrati pa se zaradi podobno tragičnih življenjskih usod čutita emocionalno tesno povezana. Toda kmalu se izkaže, da je Peter shizofreni paranoik, ki je prepričan, da je pod nadzorom ameriške vlade in da je Agnesina motelska soba posejana z zasledovalnimi ščurki. Pretvorba iz gledališkega v filmski medij je vedno zahtevna in kot taka potrebuje veščo režisersko roko, kar Friedkin nedvomno je, pa vendar se zdi, da je uspeh filma Bug zgolj polovičen. Ta zvesto sledi gledališki predlogi in s pomočjo odličnih igralskih predstav Ashley Judda in še posebej vedno podcenjenega Michaela Shannona uspe gledalca potegniti v sprevržen um dveh posameznikov, ki sta ujetnika ne zgolj fantazijskih (ali pa tudi ne) teorij zarote, ampak predvsem lastnih nerazčiščenih preteklih travm. Škoda le, da film ne uspe povsem izkoristiti potenciala lokacije zanemarjene motelske sobe in tako zanemarja atmosfero in suspenz, več poudarka pa daje na dialogih in razvoju likov, zato se zdi, da bi Bug še vedno bolje funkcioniral kot gledališka predstava, medtem ko mu za film zmanjka nekaj vzdušnosti. To pa je tudi edina napaka filma, ki mu je lahko pogledati skozi prste in ga še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav velja uvrstiti med tiste enkratne oglede.

Ocena

Agnes se začne kot klasična zgodba o demonski obsedenosti; dva duhovnika odpotujeta v cerkev, kjer je ena od nun podlegla silam zla. In prva tretjina filma se odvija tako kot bi pričakovali, vendar z določenimi zasuki, ki so po svoje dobrodošli; film se sicer zanaša na temačno ozračje, vendar je hkrati poln črnega humorja in izredno simpatičnih (pa četudi osebnostno dokaj enodimenzionalnih) likov, še posebej dvojice duhovnikov, kjer je starejši ciničen in mu delo v službi Boga predstavlja bolj napor kot pa čast, medtem ko je mlajši zagreto predan idejam cerkve in skuša v družbi nun delovati karseda profesionalno. Ta del filma se z dobršno mero satire in ironije dotika starokopitnosti in nazadnjaštva katoliške cerkve, kar pri gledalcu kakopak zbudi zanimanje, toda žal se kmalu izkaže, da je Agnes film, ki se poigrava z veliko idejami, a nobene od te ne pripelje do zanimivega ali vsaj truda vrednega epiloga. Še več; po obetavnem začetku film popolnoma opusti demonsko obsedenost in večino likov, katere smo spremljati do te točke in se osredotoči na eno od nun, ki je (menda zaradi obsedene vrstnice) zapustila cerkev in se odločila za civilno življenje. Nenaden zasuk iz žanra grozljivk v vode psihološke drame je ambiciozen, vendar hkrati zgrešen, saj filmu ni povsem jasno, kaj bi rad dosegel. In bolj ko se film bliža h koncu, manj jasno je, kaj bi (če sploh kaj) želel posredovati gledalcu. Sicer je na trenutke moč razločiti, da je Agnes film o izgubi vere in ovirah, ki posameznika čakajo na poti samoodkrivanja, vendar pa se ravno zato spogledovanje z grozljivko zdi povsem odveč, še posebej, ker ta del zgodbe ne igra nobene pomembnejše vloge. Agnes ni toliko film o izgubi vere, ampak bolj smisla, saj zelo malo stvari v filmu dejansko nosil kakršenkoli globji pomen.