Grozljivka The Boy Behind the Door gledalcu predstavi eno od najbolj zastrašujočih situacij, ki si jo lahko zamisli; Bobby (Lonnie Chavis) in Kevin (Ezra Dewey, ki se je že izkazal s prepričljivo predstavo v strašljivki The Djinn, ki sta ga posnela ista režiserja David Charbonier in Justin Powell) sta razposajena najstnika in najboljša prijatelja, ki skupaj sanjarita o tem, kako se bosta znašla v dobi odraslosti. Med nedolžno igro pa ju nekdo ugrabi in odpelje v odročno podeželsko hišo, na srečo pa Bobby uspe še pravi čas pobegniti, vendar mu vest ne daje miru in se odloči rešiti svojega prijatelja. Kot že rečeno, The Boy Behind the Door tematizira nekatere najbolj zamolčane problematike današnjega časa kot so ugrabitve in zlorabe otrok, vendar pa naj gledalec ne pričakuje nekega poglobljenega in provokativnega družbenega komentarja; film je v prvi vrsti zgodba o preživetju in moči prijateljstva, ki je postavljeno na preizkušnjo v najbolj ekstremnih situacijah, dvojica Charbonier in Powell pa se znova izkaže z odličnim občutkom za ohranjanje suspenza in ekonomičnosti dogajanja (tako kot The Djinn se tudi The Boy Behind the Door povečini odvije znotraj podeželske hiše, kjer sta glavna junaka zaprta), igralski duet Chavis in Dewey ne razočara in postreže z dokaj prepričljivim nastopom, najbolj presenetljivo pa je to, da film navkljub skromnemu dogajanju nikoli ne izpade preveč razvlečeno in dolgočasno. Nekatere bo navdušilo tudi sofisticirano poigravanje z žanrskimi klišeji filmov o ugrabitvah ter subtilno manipuliranje z gledalčevimi pričakovanji, četudi nekih usodnih preobratov v zgodbi ni moč pričakovati. The Boy Behind the Door skuša na trenutke dajati vtis poglobljenosti in vložiti kakšen politični komentar, vendar ti poskusi delujejo nekoliko nevmesno. Na srečo je teh poskusov zelo malo in nasploh je The Boy Behind the Door več kot solidna grozljivka, ki si ne upa odvrniti pogleda od najbolj temačnih plati naše družbe.

Akcijska grozljivka Don’t Breathe iz leta 2016 je bila sicer preprosta, toda izredno napeta in z vrhunskim suspenzom zaznamovana žanrska zabava, ki je postala tudi nepričakovana uspešnica. In kot je pri čezlužnikih v navadi, je treba vsako uspešno stvar molzti, pa četudi za to ni potrebno nobenega pravega razloga. A glede na to, da je bil režiser prvega filma Fede Alvarez aktivno vključen tudi v nadaljevanje (režiser je bil tokrat njegov tesni sodelavec Rodo Sayagues), so bila pričakovanja nekoliko višja kot sicer. Don’t Breathe 2 se odvija osem let po prvem delu in se še vedno osredotoča na slepega vojnega veterana (znova odlični in zastrašujoče dominantni Stephen Lang), ki živi osamljeno življenje v predmestni hiši, edino družbo pa mu delata 11 – letna hčerka Phoenix in zvesti rotvajler. Toda njihov mir je prekinjen, ko v hišo vdre tolpa vlomilcev s sprva ne povsem jasnimi motivi, ki me drugim vključujejo tudi Phoenixovo ugrabitev. Don’t Breathe 2 svojega antagonista, slepega veterana, tokrat še bolj postavi v ospredje in ga skuša približati gledalcu z izpostavljanjem njegove očetovske vloge zaščitnika deklice, kar je vsekakor zanimiva ideja, vendar pa je žal film nikoli ne razvije v ničesar omembne vrednega. Še več; zdi se, da je ta plat osebnosti glavnega (anti)junaka v fokusu zgolj v prvih petnajstih minutah, nato pa to popolnoma opusti in sledi formuli prvega dela, kjer znova skupina ljudi vlomi v veteranovo hišo, ta pa jim napove vojno z veliko krvi in zlomljenih kosti. Don’t Breathe 2 ne uspe upravičiti svojega obstoja in ponudi premalo, da bi se lahko vsaj za silo približal predhodniku. Film sicer postreže z nekaj vznemirljivimi trenutki in Lang je še vedno v vrhunski formi, toda ves potencial se sesuje v drugi polovici, ko se začne zgodba polniti z nepotrebnimi zapleti, ki ne vodijo nikamor ter nevzdušnim dogajanjem. Nasploh se zdi, da je Don’t Breathe 2 rahla potrata časa, ki navkljub ambicijam ne uspe upravičiti svojega obstoja in tako zgolj opozori, da se nekateri filmu morajo končati po prvem delu.