Martyrs Lane, tretji celovečerni film režiserke in scenaristke Ruth Platt, ki je v svetu filma sicer bolj dejavna kot igralka, je nenavaden film. Nenavaden v tem smislu, da ga je težko opisati na preprost način in da se bo gledalec tudi ob prihodu odjavne špice spraševal, čemu točno je bil priča. Nenavaden pa je tudi zato, ker ni napolnjen s šokantnimi preobrati, eksplicitnim nasiljem in tudi na vsebinski ravni se loteva že večkrat analiziranih tem prebolevanja smrti bližnjega, izolacije in soočanja z lastnimi strahovi. Film predstavi zgodbo osamljene 10 – letne deklice Leah, ki živi skupaj s svojo družino v župniškem stanovanju (njen oče je namreč župnik) in jo pogosto preganjajo nepojasnjeni prividi in nočne more, zaradi katerih jo marsikatera noč oropa spanca. Povrhu tega pa začne na lepem prijateljevati z deklico, ki pravi, da ji rastejo angelska krila, njena prisotnost pa začne postopoma razkrivati temačne skrivnosti Leahine družine. Martyrs Lane je nekoliko površno označiti za “zgolj” grozljivko, saj se večino časa odvija kot fantazijska drama z elementi strašljivosti, ki pa bolj izhaja iz pogosto surrealne atmosfere, ki režiserki Plattovi predstavlja glavni adut za zbujanje gledalčeve pozornosti. Svet, ki ga predstavi pričujoči film, je fascinantno čuden, vendar hkrati prizemljen, zato se zdi, da so tudi pojavi nadnaravnih bitij nekaj, kar svet pred gledalčevimi očmi obravnava kot “normalno”. Ta bizarna atmosfera močno pripomore k grajenju misterizonosti, ki pa se žal nekajkrat razblini in je kot taka oropana domiselnosti, katero bi gledalec pričakoval; Martyrs Lane je z vidika zgodbe dokaj predvidljiv (končni preobrati ne bi smel nikogar pretirano šokirati), zato pa premore toliko več stila in tveganih potez, zaradi katerih se marsikateri film lahko zruši sam vase. Občudovanja vredno je že to, da Plattova ogromno pozornosti nakloni glavni igralki Kieri Thompson v vlogi Leah, ki je – za otroško igralko – presenetljivo prepričljiva in uspe izraziti široko paleto čustev, zaradi katerih je gledalec toliko bolj vpleten v njeno zgodbo. Martrys Lane je nasploh film, ki bolj ali manj prepriča gledalca s tem, kar ponuja, pa četudi se nikoli ni moč znebiti občutka deja-vuja.

Amerika v distopični prihodnosti leta 2022. Stopnji kriminala in brezposelnosti sta na najnižji ravni doslej. Razlog? Očiščenje oz. poseben ukaz ameriške vlade, da se enkrat na leto za 8 ur legalizira umor in s tem omogoči ljudem, da preko izvajanja nasilnih dejanja sprostijo svoja negativna čustva in destruktivne impulze. S tem pojasnilom se začne akcijska srhljivka The Purge, ki spremlja premožno družino, ki se med očiščenjem zabarikadira v svojo razkošno vilo, vendar ko najmlajši sin iz usmiljenja medse sprejme brezdomca na begu, se pred vrati vile pojavijo njegovi rablji, tolpa zamaskiranih psihopatov, ki ima eno samo zahtevo; predaja brezdomca, v nasprotnem primeru bodo poleg njega ubili tudi vse člane družine. Osrednji koncept filma režiserja in scenarista Jamesa DeMonaca je zanimiv in predstavlja močan potencial za zbadljivo satiro, ki bi med drugim problematizirala čezlužno obsesijo z orožjem in oboroževanjem, hkrati pa ponudila vpogled v psihološko sliko naroda nasilja, družbene razslojenosti in egocentrizma. Žal pa je glavna težava pričujočega filma ta, da s ponujenim konceptom ne stori oz. pove popolnoma ničesar, saj je The Purge v svojem bistvu predvidljiva in klišejska srhljivka o hišni invaziji, kjer junaki sklepajo serijo neumnih odločitev in so deležni nikoli docela pojasnjenih preobratov, ki bi lahko zbujali občutke šoka in celo žalosti, vendar pa je gledalec namesto tega deležen zmedenosti in dobrega vprašanja o tem, če bi mu za vse, kar vidi pred seboj, dejansko moralo biti mar. Osrednji junaki so precej enodimenzionalni in nezanimivi, njihove usode nedorečene, svetlo točko pa predstavlja Rhys Wakefield v vlogi glavnega zlikovca, ki s svojim strašljivim nasmehom ter skrbno izbrano dostavo monologov zgodbi doprinese nekaj spodobnih trenutkov napetosti. Navkljub nekaterim svetlim trenutkom pa je The Purge precejšnja potrata potenciala, saj bi film neprimerno bolje deloval kot morbidna satira, ne pa generični slasher, ki v slabi uri in pol ni zmožen dogajanje obogatiti s kakršnokoli globino.