Nadnaravni triler Night Swim se ponaša z dvema ključnima elementoma za filmsko katastrofo; gre za grozljivko, ki je ugledala luč sveta v mesecu januarju, ko se zaključi sezona oskarjevskih filmov in na površejo splavajo tretjerazredne smeti, hkrati pa gre za grozljivko s trapastim zapletom o družini, ki se vseli v novo hišo in zgrožena ugotovi, da v njihovem bazenu straši. Drugače povedano; Night Swim je film z velikim “potencialom”, da postane še ena v vrsti pozabljivih, generičnih in dolgočasnih strašljivk, primernih zgolj za najbolj nezahtevne odjemalce omenjenega žanra. Morebiti je ravno zaradi teh ekstremno nizkih pričakovanj sledilo presenetljivo spoznanje, da film režiserja in scenarista Bryca McGuireja, posnetega po njegovem istoimenskem kratkem filmu iz leta 2014, ni katastrofa, kot smo jih od januarskih izdaj filmskih grozljivk vajeni. To kakopak ne pomeni, da gre za žanrski presežek ali zelo dobro strašljivko, ob kateri si bodo gledalci grizli nohte in bili oropani lahkotnega spanca, pa vendar je Night Swim povsem zadovoljiva in kratkočasna zabava za oboževalce bolj ”dostopnih” grozljivk, katerih namen je dostaviti hitre in preverjene trike držanja napetosti in slediti točno določeni formuli, ki se je očitno filmskih ustvarjalci očitno še niso naveličali. Filmu se v plus šteje predvsem dobra igralska zasedba in simpatični osrednji liki, ki povečini ne izpadejo kot popolnoma nesposobni in zoprni, hkrati pa je prva polovica zgodbe napolnjena s predvidljivimi, vendar učinkovitimi načini grajenja temačne atmosfere in zadušljivega suspenza, pohvaliti pa velja tudi nekatere domiselne trike z uporabo vode, ki skriva grozo pred očmi tako glavnih likov kot tudi gledalca. Film se sicer v nadaljevanju spremeni v rutinsko dirko s časom, subtilni prizori strašenja se umikajo cenenim posebnim učinkom in tudi končni razplet ne prinese nobenih vidnejših presenečenj. Night Swim je solidna “januarska” grozljivka, ki bi kakopak lahko bila mnogo boljša, hkrati pa tudi bistveno slabša.

Insekti vseh oblik in vrst so bili strašansko popularni filmski liki predvsem v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ko so se pojavili v praktično vsaki grozljivki B – kategorije. Četudi so bili premise tovrstnih filmov izredno neumne (zaradi nikoli docela pojasnjenih vojaških eksperimentov drobni pajki, mravlje in čebele postanejo velikani in ustrahujejo ljudi), so se filmi jemali zelo resno in brez samoironije, zaradi česar z današnjega vidika izpadejo nenamerno komično in patetično. Eight Legged Freaks je nekakšen poklon omenjenim filmov, saj si dobesedno izposodi njihov klasični zaplet; zlitje kemičnih strupov in odpadkov povzroči mutacijo pajkov, ki zrastejo v orjaške pošasti in napadejo bližnje podeželsko mestece, prebivalci pa nevarnim insektom napovejo vojno. Filma s takšnim absurdnim in klišejskim zapletom kakopak ne moremo jemati resno in ravno tu se skriva čar pričujočega filma; Eight Legged Freaks sicer vključuje elemente ZF grozljivke, vendar pa je v prvi vrsti komedija oz. že skoraj parodija klasičnih filmov o pošastih. Ne preseneča, da so posebni učinki namerno ceneni, akcijski prizori že kar patetično absurdni in da je vzdušje tudi v bolj napetih trenutkih še vedno po risankasto sproščeno in odštekano. Igralski ansambel, kjer med drugim uzremo simpatičnega Davida Arquetta, rosno mlado Scarlett Johansson in tedaj vzpenjajočo se seks bombo Kari Wuhrer, svoje delo opravi solidno, četudi – razumljivo – nekih oskarjevskih presežkov ni moč pričakovati. Škoda le, da film nikoli ne postane več kot zgolj neobremenjena zabava, saj bi s ponujenim potencialom lahko zrastel v odštekano satiro na temo paranoje in katastrofalnega učinka masovne panike. Tega se film žal ne loti, ampak ostane v vodah brezmožganskega akcijskega tobogana z galerijo simpatičnih, četudi nekoliko površinskih likov ter otročjega humorja, ki pa tokrat presenetljivo deluje in spravi gledalca v smeh. Eight Legged Freaks je neumen, odštekan in nenavadno očarljiv film, primeren za sproščeno preganjanje dolgčasa. In nič več kot to.