Četudi filmi z najdenimi posnetki že lep čas ne dosegajo kvalitete in komercialnih uspehov iz “zlatega” obdobja (ca. 2000 – 2015), je žanr vedno ostal pod radarjem javnosti in razvil tudi številne podžanre, med katere spada tudi t.i. screenlife film. Gre za filme, katerih zgodba se odvija izključno preko ekrana računalnika ali telefona, kar se v času tehnološkega buma in že kar strašljivega porasta aplikacij z možnostjo nadziranja vsakega našega koraka zdi kot orodje z ogromno dramatičnega potenciala. In četudi začetki omenjenega podžanra spadajo že vsaj dvajset let v preteklost, sta največ pozornosti zbudila grozljivka Unfriended in še posebej triler Searching, ki je s svojim izvrstnim občutkom za suspenz, neprestanimi preobrati in odličnimi igralci postregel za eno od večjih filmskih presenečenj zadnjega desetletja. Missing predstavlja njegovo nadaljevanje, ki pa vsebinsko ni povezano s prehodnikom, razen tega, da imamo v obeh filmih opravka s skrivnostnim izginotjem. In če je v prvem delu oče iskal svojo hčerko, je tokrat situacija obrnjena; najstnica June skuša najti svojo mater po tem, ko med počitnicami z novim fantom izgine neznano kam. Navkljub podobno zgodbi se Missing izkaže kot film, ki lahko samostojno stoji na dveh nogah in uspe držati gledalca v napetosti vse do konca; suspenz je znova na visoki ravni in nikoli ne pojenja, igra ravno tako prepričljiva, liki hitro poistovetljivi in koncept screenlife žanra izkoriščen do maksimuma. Četudi se na več mestih zdi vredno vprašati, če je moderna tehnologija res sposobna izpeljati vse zastavljene preobrate, to gledalca ne bo preveč motilo, saj bo ves čas čutil napetost v telesu. Ravno zato se bo marsikomu zdelo, da je končni preobrat bistveno manj šokanten kot si film želi doseči; je dokaj realističen in smiseln, vendar pa se zdi, da smo ga videli že prevečkrat, da bi se nas lahko čisto dotaknil. Navkljub temu je Missing več kot zadovoljiva žanrska zabava, s katero lahko kvalitetno ubijete dve uri dolgčasa.

Willow Creek je film, ki ne bi mogel biti bolj ironičen; gre za t.i. grozljivko z najdenimi posnetki, ki jo je spisal in režiral Bobcat Goldthwait z namenom, da bi se med drugim namerno rogal klišejem omenjenega žanra, hkrati pa ohranil resno zgodbo z učinkovitimi sredstvi strašenja gledalca. Zgodba filma je skoraj lenobno preprosta; mlad par krene po poteh resničnih dokumentaristov Rogerja Pattersona in Roberta Gimlina, ki sta oktobra 1967 med pohodom na filmski trak ujela enega najbolj znamenitih posnetkov t.i. Velike noge oz. Big Foota, za katerega mnogi trdijo, da je izmišljotina, spet drugi pa, da gre za avtentičen dokaz o obstoju famoznega gozdnega bitja. Goldthwaitova grozljivka se ne postavlja na nobeno stran, ampak omenjeni posnetek vzame kot podlago za napet pustolovski triler, ki bi po vseh pravilih moral prinesti zgolj porazne rezultate, vendar se zgodi nasprotno; Willow Creek je dokaz, da za učinkovito strašljivko ne potrebuješ znanih igralcev, kopice dogajanja in kamero, ki je v neprestanem gibanju. Še več; pričujoči film posteže s skoraj 20 – minutnim statičnim prizorom glavnih igralcev, ki se skrivata v šotoru in sledita nenavadnim zvokom iz gozda, kar je še bolj radikalen pristop kot pri klasiki The Blair Witch Project. Znova smo priča grozi, ki straši s svojo odsotnostjo. Grozi, ki mora ostati skrita, saj bi v nasprotnem primeru film pahnila v območje cenenosti in teatralnosti. In četudi je zgodba predvidljiva, tempo filma pa za marsikaterega gledalca prepočasen, se izdelek kot celota odkupi z odličnimi igralskimi predstavami in subtilnimi prizori strašenja. Willow Creek ne prinaša revolucije v žanr grozljivk, a je kljub temu solidno poglavje v zgodovini “najdenih posnetkov”.