Vid Šteh

Britanski režiser Ben Wheatley je znan po svoji neprilagojeni umetniški drži in nekonvencionalnemu sledenju žanrskim pravilom, kar je uspel že dokazati s kultno grozljivko Kill List, svoje veščine pa je še dodatno izpopolnil z zgodovinskim psihadeličnim trilerjem A Field in England. Naslovu primerno se film odvija na podeželju v času britanske državljanske vojne (1642 – 1651) in v ospredje postavlja skupino vojakov, ki uspejo preživeti krvavo bitko in najti zatočišče na osamljenem polju, kjer kmalu izbruhnejo medsebojni konflikti in nasilje. Wheatley v svojem značilnem slogu vztraja pri minimalistični pripovedi in se odreka razlaganju vsebine, svoje junake pa pelje skozi serijo nenavadnih, navidez nepovezanih in surrealnih dogodkov, kjer gledalcu ni nikoli povsem jasno, kaj se sploh dogaja. Takšen pristop je kakopak tvegan, vendar A Field in England ima na gledalca podoben učinek kot stvaritve Davida Lyncha; zmedena vsebina in pretenciozna avtorska drža lahko marsikoga spravita ob živce, vendar pa je po drugi strani osvežujoče videti film, ki igra po svojih pravilih in zahteva, da se gledalec prilagodi njemu in ne obratno, film pa je hrati dovolj fascinantno čudaški, da je vreden vsaj enkratnega ogleda. Izvirni simbolizem, odlična igra, domiselno psihadelično vzdušje ter univerzalno sporočilo o naravi nasilja v človeku, ki še tako nedolžnega posameznika spremeni v ubijalski stroj, so tako perfektno izvedeni, da je ob nastopu odjavne špice gledalcu vseeno za zgodbo, saj ga bogati sama vizualna izkušnja. In točno to je A Field in England; izkušnja, vredna vaše pozornosti.

Mračna psihološka grozljivka The Killing of a Sacred Deer je skupaj z Mother! izenačen kandidat za naziv najbolj čudaškega filma leta 2017. Razvpiti in samosvoj grški režiser Yorgos Lanthimos nam tokrat postreže z moderno interpretacijo Evripidove antične tragedije Ifigenija na Avlidi: ta spregovori o grškem poveljniku Agamemnomu, ki je žrtvoval lastno hčerko boginji Artemidi, da bi njegov vojski naklonila varno pot po morju. Lanthimos nam osrednji motiv žrtvovanja za višje “dobro” predstavi skozi skrivnostno zgodbo o srčnem kirurgu Stevenu, ki ima navidez popolno življenje, vendar mu tega za vedno spremeni mladenič po imenu Martin, sin enega od njegovih bivših pacientov, ki jih ni bil zmožen rešiti. Njun odnos, ki je sprva prijateljski, se kmalu spremeni v bistveno bolj zapletenega, ko Stevenova hčera in sin začneta umirati za nenavadno boleznijo, ki povzroči nenadomo ohromitev nog in krvavenje iz oči. Več o samem zapletu ne bi povedal, saj je The Killing of a Sacred Deer film, o katerem je dobro vedeti čim manj; gre za tragičen, hladen in čustveno skorajda hendikepiran izdelek, ki bo določene gledalce v enaki meri navdušil kot tudi razjezil. Odsotna igra, izrazito močan ton, veliko število neprijetnih scen, (pre)počasen tempo srhljiva glasba ter brutalen konec bodo marsikoga odvrnili od gledanja, vendar to ni kriva nikogar; ne gledalca, še manj pa filma. Lanthimosov film je zlovešči art eksperiment, ki uspe šokirati brez cenenosti in prestraši brez za žanr psiholoških grozljivk značilnih trikov. The Killing of a Sacred Deer ni film za vsakogar, je pa vsekakor izdelek, ki ostane v trajnem spominu.

Ocena