Mother! (2017)

Predstavljajte si, da s svojo partnerjem živite v idilični podeželski hiši in vas nekega dne obišče popoln neznanec, kateremu sledijo še mnogi drugi popolni neznanci, dokler ti ne napolnijo hiše do zadnjega koitčka. Na tem neprijetnem občutku gradi napetost in strah najnovejši film Darrena Aranofskyja z naslovom Mother!, ki predstavlja režiserjevo vrnitev v žanrske vode psiholoških trilerjev tipa Pi in Black Swan. Sama zgodba je vsaj na prvi pogled dokaj preprosta; mož, uspešen pesnik (Javier Bardem) in njegova mlajša žena (Jennifer Lawrence) živita v podeželski hiši. On se spopada z ustvarjalno blokado, ona pa skrbi za prenovo hiše, vendar v njuno življenje kmalu vstopijo neznanci, ki moža omrežijo s svojo prisotnostjo in to do te mere, da jo povsem ignorira. Žena je tako prepuščena sama sebi in nemočno opazuje, kako se njena zasebnost začne počasi rušiti in jo ogrožati. Velja omeniti, da so mešana mnenja o filmu povsem razumljiva in celo upravičena, verjetno pa bo temu vedno tako. Mother! je unikaten izdelek z bogato simboliko, metaforično zastavljeno zgodbo in okrutnimi trenutki, ki po dinamiki in vizualni plati izgledajo kot da bi jih Aranofsky povzel iz najhujših nočnih mor. In če se film na samem začetku odvija kot psihološki triler o ogrožanju posameznikove zasebnosti in z zasukom, ko žena zanosi, spominja na strašljivo klasiko Rosemary’s Baby je film moč razumeti na več plasteh; morebiti gre za ekološko ozaveščen film, ki ponazori destruktiven in aroganten odnos človeštva do matere narave, morebiti gre za biblično zastavljeno zgodbo o ustvarjanju vesolja, morebiti pa za tragedijo o umetniku, ki je za navdih pripravljen žrtvovati vse, celo lastno muzo. In ta večplastnost, izvirna simbolika, kot struna napeto dogajanje, ter moreča atmosfera, ki prebuja občutke živčnosti in strahu naredijo izdelek vreden večkratnega ogleda, pa četudi – kot je bilo že nekajkrat omenjeno – ne bo dišal vsakomur. Seveda pa velja še omeniti presunljivo igro Lawrencove, ki z ravno pravšnjo mero ranljivosti, surovosti in zmedenosti poskrbi za najboljšo vlogo v svoji karieri. Mother! je film, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.

Ocena

Rating: 5 out of 5.

Antichrist (2009)

Rating: 8 out of 10.

Antichrist, kombinacija psihološkega trilerja in avantgardne grozljivke, je verjetno najbolj razvpit film danskega filmarja Larsa von Trierja, saj zaznamuje obdobje režiserjevkega spopadanja z depresijo, ki ga je celo pripeljala do odločitve, da bo pričujoči izdelek predstavljal njegov labodji spev. V filmu spremljamo zgodbo moža (Willem Defoe) in žene (Charlotte Gainsbourg), ki skušata preboleti smrt njunega sina, zato se pred zunanjim svetom zatečeta v odmaknjeno kočo sredi gozda. Toda kmalu po njunem prihodu začne navidez idilična narava kazati svojo zloveščo plat, ki služi kot prerokba prihajajoče groze. Antichrist še danes velja za najbolj zgovoren primer t.i. radikalnega filma, saj ta gledalcu ne prizanaša z izrazito morbidno simboliko, eksplicitnimi prizori seksa in brutalnega nasilja ter občutkom, da za glavna junaka ni rešitve. Za razumevanje je izdelka je obenem ključen podatek, da ga je von Trier snemal v času depresije; razdeljen na prolog, epilog in štiri ločena poglavja, je film mogoče razumeti kot precej neposredno preslikavo režiserjevega psihičnega stanja med zdravljenjem, kar pomeni, da gre za njegov najbolj osebni projekt doslej. Antichrist je hkrati precej depresiven film, ki gledalcu ne ponuja veliko trenutkov upanja in odrešitve, ampak tega popelje v samo središče pekla na Zemlji in mu ne prizanaša na nobenem koraku. Tu se poraja vprašanje; ali ta izrazita mračnost in radikalnost ustvarjata dober film? Vsekakor. Antichrist je vizualno in igralsko perfekten izdelek, ki estetiko grdega ponese na novo raven in navkljub morbidnosti gledalca fascinira z izvirnim simbolizmom in misterijem na ravni nadaljevanke Twin Peaks. Problematičen, vendar močan film.