Vid Šteh

Francoski psihološki triler Calvaire se začne kot večina ameriških slasherjev; pevcu Marcu se nekje na pol poti do naslednjega nastopa pokvari kombi in to sredi ruralne pokrajine, ki kar prikliče spomine na brenkajoče strune banja iz kultne klasike The Deliverance. Po pomoč se zateče v bližnjo gostilno, ki mu sprva daje občutke gostoljubnosti, vendar kmalu zatem Marc spozna, da se za navidez mirnim podeželskim okoljem skriva neopisljiva groza. Ponovno imamo opravka s situacijo, ko “zunanji opazovalec” vdre v njemu neznano okolje in za to plača ogromno ceno; pravzaprav film s svojo kombinacijo čudaškosti likov in srhljivosti okolja spominja na nadaljevanko Twin Peaks, le da tu ni veliko prostora za črni humor in globoko filozofijo; z izjemo glavnega junaka so vsi nastopajoči retardirani kmetje, ki večino dneva popivajo in se prepuščajo bizarnim spolnim praksam. Četudi bi ob tem opisu prišli do sklepa, da Calvaire ne ponuja ničesar novega (kar tudi drži), je vseeno bolj pomembno to, kako film operira s samo vsebino; gledalec bi namreč pričakoval, da bo priča izredno nasilnem in krvavem filmu, vendar je resnica takšna, da v filmu le redko ugledamo kapljico krvi. Pravi strah se skriva v izredno prepričljivem portretu mračnosti okolja in grotesknosti likov, za katere komajda verjamemo, da lahko obstajajo. Le redko se zgodi, da film prestraši gledalca, ne da bi se pri tem zanašal zgolj na atmosfero in like, ki se gibljejo znotraj nje. Edino, kar pa bi lahko šteli za minus, je sam konec, ki povprečnega gledalca ne bo zadovoljil, saj ta pride iznenada in pusti ogromno stvari viseti v zraku, zato izpade nekoliko pretenciozno. Calvaire je film, primeren zgolj za izbrane ljubitelje grozljivk, ki bolj kot nasilje in akcijo cenijo vsebino.

Potem ko je francoski ekstremni filmar Alexandre Aja šokiral kritike in občinstvo s krvavim psihotrilerjem High Tension, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo njegov talent za snemanje grozljivk zavohal Hollywood. Omenjeno klasiko francoskega vala ekstremnega filma je videl tudi legendarni Wes Craven in mu ponudil priložnost za snemanje predelave njegovega gverilskega kulta The Hills Have Eyes. V obeh spremljamo zgodbo družine, ki obtiči sredi puščave in postane tarča lokalnega plemena mutantskih ljudožercev, razlika je zgolj v tem, da je Aja določenim delom zgodbe posvetil nekoliko več pozornosti kot Craven, še posebej močno je izpostavil tragično naravo zlikovcev, ki so tokrat žrtve vladnih poskusov z radioaktivnim orožjem, vendar pa naj vas to ne zavede preveč; še vedno je jasna ločnica med dobrimi in slabimi liki, zato ne pričakujte neke moralne kompleknosti. Nasploh pa je The Hills Have Eyes eden redkih primerov remaka, ki se ne kosa, ampak tudi na več mestih preseže original, saj je odigral in posnet bolj profesionalno, Aja se tudi dobro odreže pri grajenju napetosti in prepričljivega ozračja, ki zlije krvavi slasher ter western, bo pa nekatere zmotilo, da se je nekoliko omehčal z nasiljem. Ne razumite me narobe; pričujoči remake še vedno postreže z ogromno količino prelite krvi in drugih odurnosti, toda glede na Ajine prejšnje izdelke se zdi, da se je režiser tokrat malce brzdal in čezlužnemu občinstvu prizanesel s šoki. The Hills Have Eyes potrdi tisto, kar trdimo mnogi že vrsto let; če že mora Hollywood utrujati s predelavami klasičnih grozljivk, potem naj za to delo najame ljudi, ki vejo, kako se temu streže. In pričujoča predelava je več kot zgovoren dokaz, da to še kako drži.