Vid Šteh

Birth, misteriozna psihološka drama, je drugi celovečerec Jonathana Glazerja, ki je že s svojim prvencem, groteskno kriminalko Sexy Beast, dokazal, da se ne boji spraviti gledalca v nelagoden položaj, kar je še toliko bolj očitno v pričujočem filmu. Že okvirni zaplet je sila bizaren; Anna (Nicole Kidman v eni od svojih najbolj enigmatičnih vlog v karieri) je trdno prepričana, da je desetletni deček Sean (Cameron Bright) reinkarnacija njenega pokojnega moža, ki je umrl pred desetimi leti zaradi srčnega zastoja. Motiv “ponovnega življenja” v filmih sicer že leta 2004 ni predstavljal nobene novosti, toda le redkokdaj je bil uporabljen na tako morbiden in neprijeten način kot ravno v Glazerjevem filmu. Ironično je to, da Birth ni film o reinkarnaciji, ampak prej o skrivnostni moči ljubezni, ki večkrat opusti logiko in moralne zakone in jo namesto tega poganja nekakšen prvinski nagon po pripadnosti in premagovanju osamljenosti. Film svoje plemenito sporočilo zapakira v nekaj bistveno bolj temačnega in celo neprebavljivega, še posebej, ker si upa razgaliti Annino privlačnost do pokojnega moža, ki je “ujet” v telesu desetletnega dečka (skupni prizori Kidmanove in Brighta, ki sedita gola v kopalni kadi, so v času izida filma dvignili nemalo prahu). Čudaška zgodba je obarvana s hladno in temačno atmosfero, ki močno spominja na surrealno estetiko filmov Davida Lyncha, minimalistična glasbena podlaga in pogosto namerno odsotne igralske predstave pa še dodatno okrepijo bizarnost zapleta. In ravno na tej točki se začnejo kazati šibkosti sicer ambicioznega in moralno kompleksnega filma; glede na to, da cilja na zelo emocionalno sporočilo, je film preveč hladen in sterilen, da bi gledalcu bilo dovolj mar za dogajanje in usodo likov, še posebej, ker so slednji nekoliko površinski in skorajda neživljenjski. Filmu ne pomaga niti to, da vodi do antiklimatskega zaključka, ob katerem ostane ogromno vprašanj neodgovorjenih. Birth je tako specifičen film za specifičnega gledalca, ki v sedmi umetnosti išče razloge za nelagodje.

Zadnja leta so v filmskih grozljivkah vse pogostejši motivi družine oz. njenih vezi, ki za posameznika predstavljajo tako blagoslov kot prekletstvo. V primeru ambiciozne nadnaravne strašljivke Spring Lakes je sicer težko govoriti o družinskem blagoslovu, saj je že uvodoma jasno nakazano, da v družini, katere zgodbo spremljamo, ni veliko prostora za upanje. Marcus, neuspešni filmar, se odzove klicu svoje odtujene in duševno neuravnovešene matere Mary, ki ga prosi, če bi poiskal njegovo pogrešano sestro, ki je hkrati tudi odvisnica od mamil in ujeta v toksično razmerje z barabinom, ki njeno odvisnost še dodatno vzpodbuja. Marcusa pot odpelje v gozdove, v katerih se nahajajo člani bizarnega satanističnega kulta, med katere je spadala tudi Mary, med iskanjem sestre pa je možakar priča številnim nenavadnim dogodkom, ki brišejo mejo med domišljijo in resničnostjo. Spring Lakes je temačen, kompleksen in depresiven film o zakopanih družinskih skrivnostih, kjer vsak posameznikov korak proti cilju pomeni zgolj bližnjico do popolne eksistencialne pogube, gledalci pa se zgolj sprašujemo, kakšne nesreče čakajo vse vpletene do nastopa odjavne špice. Režiser in scenarist Ranjeet S. Marwa uspe prepričati z vzdušno temačno fotografijo, prepričljivo morečo atmosfero ter nekonvencionalno pripovedno nitjo, kjer ni nikoli docela jasno, kaj bi morali dojeti kot dejstvo in kaj kot rezultat uničene psihe glavnih junakov. Kot že rečeno, pa je film tudi zelo ambiciozen, kar ga drži pokonci tudi v trenutkih, ko se začnejo kazati posledice nizkega proračuna in nasploh amaterske produkcije, verjetno največja težava filma pa je njegova dolžina, ki sicer ne doseže dveh ur, vendar pa ta ni nikoli docela upravičena. Veliko prizorov se ponavlja, simbolika je na več mestih nepotrebno razvlečena in nasploh se zdi, da film niti ni tako globok kot misli. Navkljub temu je Spring Lakes več kot zadovoljiva poslastica za gurmane art-house groze.

Ocena